Predlagane novele Zakona o igrah na srečo invalidi ne podpiramo, saj zagovarjamo dolgoročno stabilne sistemske rešitve, ki zagotavljajo zanesljiva finančna sredstva za invalidske, humanitarne in športne organizacije, pri tem pa upravičeno dvomimo, da bi predlagana novela zakona ta tudi prinesla.

 

Menimo, da bi se morale spremembe zakona, ki ureja delovanje tako občutljivega področja kot je sofinanciranje in izvajanje posebnih socialnih programov za invalide, humanitarnih programov za najbolj ogrožene in športnih programov sprejemati nadvse premišljeno ob sodelovanju vseh deležnikov (ministrstev, vlade, civilne družbe, invalidskih, humanitarnih in športnih organizacij in drugih) ter biti utemeljene na preverljivih raziskavah, številkah in ostalih dejstvih. Predlagane rešitve so parcialne in ne urejajo področja celostno niti na področju spletnih stav, kateremu so v največji meri namenjene (vpliv na stave, odvisnost,…). Izostala je analiza vseh možnih posrednih in neposrednih učinkov na vse deležnike, tako igralcev iger na srečo, kot tudi uporabnikov posebnih socialnih, humanitarnih in športnih programov.

 

Skeptični smo tudi do navedb o obsegu vplačil na sivi trg športnih stav, ki naj bi dosegala že kar 80%-90% vseh. Podobno alarmantne trditve smo poslušali leta 2013 ob uvajanju davka na srečke, tedaj npr. tudi v povezavi z 20% stopnjo odvisnosti od iger na srečo v razvitih ekonomijah in tudi takrat predlagatelj svojih trditev ni utemeljil, javno dostopni podatki regulatorjev v drugih državah pa so pokazali povsem drugačno sliko, npr. 0.5% problematičnih igralcev iger na srečo v Veliki Britaniji, ki je tipičen primer razvite ekonomije, v kateri trg iger na srečo ni visoko reguliran.

 

Naš zadržek izhaja tudi iz dejstva, da noben od velikih evropskih prirediteljev z ničemer ni nakazal namere legalno vstopiti na slovenski trg, niti s pismom o nameri ali s sporočilom za javnost. Kar je z njihove optike tudi razumljivo, ker jim sedanje stanje ustreza in niti nimajo motiva delovati skladno s slovenskim pravnim redom in načeli odgovornega prirejanja iger na srečo.

 

Nadalje se poraja vprašanje, zakaj bi z legalnim statusom nagradili prireditelje, ki že leta izkoriščajo pravno praznino na področju transnacionalnih iger na srečo in ki so povzročili velik upad sredstev za t.i. dobre namene. Od države bi pričakovali, da se, podobno kot Španija, s ponudniki pogodi za odškodnino za povzročeno škodo ali vsaj poskuša doseči drugo obliko kompenzacije.

 

In končno, osnova za koncesnine za invalidske, humanitarne in športne organizacije je vedno razlika med vplačili in izplačili. Mednarodni ponudniki, predvsem spletni, so konkurenčni zaradi višjih kvot, kar pa na koncu pomeni več izplačil in s tem manj koncesijskih sredstev. Liberalizacija, kakršno predvideva zakon bi privedla do konkurence pri kvotah (višanje kvot), kar bi bilo morda sicer dobro za igralce športnih stav (pri čemer opozarjamo na nepremišljene vplive na odvisnost), ne pa tudi za prejemnike koncesnin – izvajalcev posebnih socialnih, humanitarnih in športnih programov.

 

Naj na tem mestu naj še omenimo, da je Evropska Komisija pred časom zaostrila svoje stališče iz novembra 2017 in se v polemiki med članicami EU in mednarodnimi ponudniki, ki so zatrjevali kršitev določb o enotnem trgu, jasno postavila na stran prvih. Poleg tega se na tem področju obetajo velike spremembe, predvsem pri obdavčitvi in regulativi mednarodnih akterjev na ravni EU, tudi zaradi vdora organiziranega kriminala v industrijo in tudi zato se zdi čas za tako daljnosežne odločitve izrazito neoportun.

(viri: https://calvinayre.com/2018/03/09/business/eu-ombudsman-dismisses-online-gambling-complaints/

https://www.politico.eu/article/malta-online-gambling-bet/)

 

Izkušnje so nas naučile, da spremembe zakonodaje na področju iger na srečo redko dosegajo deklarirane cilje, vedno pa prinesejo nenačrtovane posledice. Po našem mnenju je osnovni problem slovenskih ponudnikov klasičnih iger na srečo Zakon o davku od srečk. Ta igralce dobesedno sili k tujim prirediteljem in dokler davek na srečke, ki je v samo nekaj letih več kot prepolovil priliv koncesnin v FIHO, ne bo odpravljen, so drugi ukrepi po našem mnenju sekundarnega pomena in v konkretnem primeru tudi kontraproduktivni.

 

Zastavlja se torej vprašanje komu je takšen zakon v interesu, kajti s predloženimi rešitvami je očitno škodljiv za invalidske, humanitarne in športne organizacije, še posebej pa je škodljiv invalidom, ki so vsestransko upravičeni do pozitivnih družbenih ukrepov.

 

Borut Sever univ. dipl. iur.

Vodja pravne službe

Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije