Novice
ODGOVOR BORISA ŠUŠTARŠIČA, DRŽAVNEGA SVETNIKA IN PREDSEDNIKA NSIOS, NA NEUTEMELJENE OBTOŽBE KOSOVE KOMISIJE
Zaletave imaginacije skorumpiranega Kosa in njegove komisije. več...
ORGANIZIRANO SODELOVANJE INVALIDOV IN NJIHOVA KVALITETA ŽIVLJENJA
Pred desetletjem, ko smo prehajali iz drugega v tretje tisočletje, je ta časovni dogodek spodbudil številna razmišljanja o perspektivah invalidov v tretjem tisočletju. Vsa pričakovanja so bila izražena na pozitivni način, le malo je bilo strahu ali dvomov pred prihodnostjo. Zadnjih deset let je zaradi dinamičnega družbenega dogajanja v Republiki Sloveniji pravzaprav hitro minilo, vendar kljub obilici sprememb ne moremo trditi, da je prišlo do kakšnih bistvenih civilizacijskih sprememb v odnosu do invalidov ter so torej naša tedaj izražena pričakovanja še naprej področje razmišljanja, načrtovanja, vplivanja na državne ukrepe, pa tudi lastne aktivnosti v reprezentativnih in drugih invalidskih organizacijah.
Enako kakor v preteklosti najbrž pri nas invalidih v ospredju ostaja izkoriščanje naših človeških potencialov v večji meri kot se to dogaja pri neinvalidih. Namesto, da bi bili v družbi obravnavani v luči naših avtonomnih socialnih vlog, se predvsem na političnem polju še vedno občasno porajajo sicer nepopolne ocene, kaj vse ne zmoremo oziroma ni primerno za nas, kaj vse morajo oni postoriti za invalide, predvsem z vidika neodzivnega političnega, strokovnega in povrhu še medijskega paternalizma. Torej, kako smo bolni (nesposobni) in kako smo zdravi (sposobni). To napačno razumevanje je v prikriti groteskni predstavi o invalidih na sploh, misleč pri tem gotovo na neko absolutno popolnoma zdravo človeško bitje ali standardiziranega invalida, ki pa seveda ne obstaja.
Čeprav vsakemu invalidu pripada primeren del družbene skrbi, osebno razmišljam osredotočeno, kako naj si še posebej skupine težjih invalidov kljub oviram uresničujejo človekove svoboščine in pravice ter kako naj si tudi sami ustvarjajo svoje avtonomne socialne vloge prek lastnih reprezentativnih in drugih invalidskih organizacij in kako naj si zagotavljajo čim večji del ekonomske svobode z zaposlitvijo v običajnem delovnem okolju ali pa pod posebnimi pogoji npr. v invalidskih podjetjih in drugih oblikah prilagojenega zaposlovanja. Vsako organizirano delovanje zlasti značilnih skupin težjih invalidov na kateremkoli življenjskem področju z osmišljenimi in razvidnimi programskimi cilji ima velik humanističen učinek in zanesljivo prispeva k kvaliteti lastnega socialnega življenja in k pozitivni javni podobi invalidov.
Sodelovanje invalidskih organizacij ima v naši državi več desetletno zelo uspešno tradicijo, najprej v koordinacijskem odboru, zatem v svetu, sedaj pa v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS), ki je tudi registriran po zakonu o društvih, sicer pa deluje po programskih ciljih, ki jih določata 25. in 26. člen zakona o invalidskih organizacijah. Zakon o invalidskih organizacijah je v EU primer dobre prakse, kako se sistemsko implementira 18. pravilo OZN o izenačevanju možnosti invalidov. Prijazen odnos slovenske države do invalidov se izraža tudi v ustanovitvi in delovanju Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), ki zagotavlja dolgoročno sistemsko financiranje vseh dejavnosti invalidskih organizacij (organiziranost in artikulacija interesov, socialne storitve prek posebnih socialnih programov, nakup in vzdrževanje prostorov in opreme). FIHO pod pogoji, ki jih zakonsko določa država, omogoča pri razporejanju razpoložljivih namenskih finančnih sredstev participativno samoregulacijo izvoljenim predstavnikom reprezentativnih invalidskih organizacij, ki jih je v svetu te javne fundacije 16 od 30 članov.
Visoka kultura medsebojnega sodelovanja invalidskih organizacij v okviru NSIOS odločilno prispeva, da invalidi vsestransko uveljavljamo svoje interese, tako posamične, ki izhajajo iz izvirnih potreb značilnih skupin invalidov, kakor tudi skupne interese, ki zadevajo vse invalide (npr. stanovanjska, zdravstvena, davčna, izobraževalna politika po potrebah invalidov). Nobenega dvoma ni o tem, da je NSIOS z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami neposredno vplival na to, da se je Republika Slovenija odločila ratificirati Konvencijo o pravicah invalidov v času njenega predsedovanja EU in tako postala ena izmed prvih držav, ki je uzakonila jasno opredeljene sestavine Konvencije kot strokovno podlago za državno invalidsko politiko. Izražam prepričanje, da bomo invalidi odslej postopoma vedno manj nadlegovani z raznimi socialnimi inžiniringi po tako imenovanih teorijah hendikepa in podobnih preživetih teoretičnih podmenah.
Stalni prispevki vseh invalidskih organizacij k funkcioniranju naše socialne države se v zadnjih letih izražajo tudi v uspešnem sodelovanju invalidov v lokalni samoupravi. Posebej velja izpostaviti projekt »Občina po meri invalidov«, ki ga po vse večjem številu lokalnih skupnosti uspešno uveljavlja Zveza delovnih invalidov Slovenije tudi v sodelovanju z drugimi invalidskimi organizacijami. Osnovni namen tega projekta je odpravljanje gibalnih in komunikacijskih ovir v urbaniziranem okolju, ustvarjanje prijaznega odnosa prebivalstva do invalidov, skratka invalidom zagotavljati integracijo, vključenost, enake možnosti, samostojen izbor socialnih odločitev.
Priznavanje in praktično uveljavljanje posvetovalne vloge reprezentativnih invalidskih organizacij pri odločanju na vseh ravneh mora postati dejanskost časa, ki je pred nami. Ti subjekti civilne družbe imajo namreč že desetletja zadostno strokovno podlago, zakonodaja in mednarodni dokumenti to predvidevajo, nakopičene so specifične izkušnje in specializirano znanje, potrebno je le premagovati paternalistične predsodke in pomanjkljiv kulturološki odnos do invalidov. Zato je nam invalidom politika v pomoč, kadar nas vidi, ko pa nas pozablja in pozabi do vsakokratnih novih volitev, pa je to zame in za veliko večino invalidov – politika brez odgovornosti!
Boris Šuštaršič, predsednik NSIOS
