Posvet »Za boljšo prihodnost otrok«

V Državnem zboru je 3. oktobra 2022 potekal posvet Za boljšo prihodnost otrok, ki ga je Državni zbor organiziral na pobudo predsednice Državnega zbora mag. Urške Klakočar Zupančič. Na posvetu so sodelovali predstavniki nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami in otroki, ki živijo v revščini in v nasilju, ter najvišji predstavniki državnih organov, ki so zadolženi (tudi) za to področje. Zbrane je uvodoma nagovorila predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič, ki je med drugim dejala:

»Kaj pa si želijo naši otroci? Želijo si živeti v svetu, v katerem imajo vsi otroci enake možnosti za razvoj svojih potencialov. Želijo si živeti v svetu, kjer je zdravje otrok in mladih pomembno vodilo vseh ljudi in kjer življenja ne zaznamujeta revščina, nasilje in diskriminacija. Želijo si živeti v svetu, v katerem bi odrasli prešli od besed k dejanjem ter jim ne le prisluhnili, temveč jih tudi upoštevali.

Otroke moramo postaviti v središče naših sprememb. Ker moramo razmišljati o prihodnosti, saj so otroci naša prihodnost. In zanje moramo graditi boljši svet. Svet, ki bo bolj prijazen in pravičen in ki bo bolj razumevajoč in vključujoč. Boljšo prihodnost zanje pa lahko dosežemo le z vključujočim kreiranjem in povezovanjem tako državnih organov, civilne družbe, strokovne javnosti in drugih deležnikov.

Ob pričetku mandata kot predsednica Državnega zbora sem se zavezala, da bo ena od mojih prioritet tudi izboljšanje položaja najranljivejših skupin, še zlasti otrok. Tudi zato sem se v preteklih nekaj mesecih v Državnem zboru srečala s kar nekaj nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z otroki s posebnimi potrebami in otroki, ki živijo v revščini in v nasilju. Menim, da je njihova vloga neprecenljiva, saj dobro poznajo razmere na terenu in imajo zato dragoceno znanje, ki ga lahko posredujejo najvišjim predstavnikom državnih organov«.

Udeležence posveta je nagovoril tudi predsednik vlade dr. Robert Golob.

V prvem delu posveta se je predstavilo 28 sodelujočih nevladnih organizacij, ki delujejo na področju zdravstva, vzgoje in izobraževanja ter dobrodelnosti. Najprej so se predstavile nevladne organizacije, ki delujejo na področju otrok s posebnimi potrebami, v drugem sklopu pa so svoje poglede in razmišljanja podale nevladne organizacije, ki se osredotočajo na otroke, ki živijo v revščini ter v nasilju. Predstavljene so bile številne izkušnje iz prakse in soočanja z različnimi situacijami, ki so sistemsko sicer urejene, a pomanjkljive.

Sledila je razprava o možnostih izboljšanja otrokovih pravic, ki jo je moderirala predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič. V razpravo so se poleg predstavnikov nevladnih organizacij vključili tudi najvišji predstavniki pristojnih državnih organov in podali nekaj pojasnil glede konkretno izpostavljenega, nato pa tudi poslanke in poslanci ter ostali udeleženci posveta. V sklepnem delu posveta so predstavniki ministrstev na kratko opredelili naloge svojih organov, pristojnih za proučitev problematike.

Na posvetu je aktivno sodeloval tudi NSIOS. Predstavnica NSIOS, mag. Mojca Vaupotič, je v svojem prispevku opozorila na dejstvo, da se je v prvi vrsti potrebno zavedati, da naziv Otrok s posebnimi potrebami še dodatno stigmatizira otroke, ki nikakor nimajo posebnih potreb. Naziv je zelo slab prevod iz angleščine, zato bi bilo nujno najti bolj ustrezen izraz, če je ta sploh potreben, saj je vsak od nas drugačen, različen, individualen.

V nadaljevanju je spregovorila o pomenu podpre družine. Rojstvo otroka, ki se ne rodi po pričakovanjih, prinese družini veliko lepih trenutkov, pa tudi stresnih. Zato je izjemna pomembna podpora družini že v prvih trenutkih soočanja s težavami njihovega otroka. V Sloveniji že imamo Zakon o zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami, Pravilnik o predstavniku družine in imenovane predstavnike družine. Žal pa praksa kaže, da zaradi nesodelovanja med ustreznimi ministrstvi in stroko ter pomanjkljivega informiranja, še vedno vsi starši ne vedo, da so predstavniki družine imenovani s strani ministrstva in na razpolago prav njim za podporo celotne družine, s čimer bi lahko razbremenili družine v najtežjih trenutkih.

Izpostavila je tudi, da imajo vsi otroci pravico do šolanja. Žal pa to za otroke s posebnimi potrebami vedno pogosteje pomeni, da se ne morejo vključiti v šolo v svojem šolskem okolišu. Nujno je potrebno zagotoviti vsem otrokom vključitev v šolo v njihovem šolskem okolišu.

S šolanjem povezano je pereča težava tudi status spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami. Trenutno so spremljevalci tretirani kot tehnični delavci, njihovo usposabljanje in izobraževanje je mnogokrat nezadostno, pomanjkljivo, še posebej s področja specifičnih težav posameznega otroka.

Njihovo delo je izključno vezano na njihov delovni prostor šolo, predvsem v času epidemije pa se je izkazalo, da bi spremljevalci morali imeti možnost prenosa delovnega mesta tudi na dom otroka oziroma v času njegove odsotnosti zaradi zdravstvenih težav tudi v prostore zdravstvene ustanove. Prav v času epidemije so se starši otrok, ki so v rednem delovnem razmerju in so opravljali delo od doma, soočali s stisko, kako opraviti svoje službene obveznosti in podpreti otroka pri šolanju na domu.

Spremljevalci otrok niso zgolj in samo njihovi spremljevalci, temveč veliko več, zato bi bil bolj primeren izraz: asistenti, kar bi rešilo tudi zagate glede vsebine in ovrednotenje njihovega dela.

Vsi predlogi so že zakonsko urejeni in ne predstavljajo dodatnih finančnih posledic, vendar se v praksi ne izvajajo.

Velik izziv za otroke s PP predstavlja tudi prehod v srednje šolsko izobraževanje.

Maks, fant z mišično distrofijo, izjemno nadarjen, odličen učenec v osnovni šoli, prejemnik mednarodnih nagrad za likovna dela, se je želel vpisati na gimnazijo Bežigrad, kjer so ga zavrnili, ker arhitektonsko šola ni dostopna, čeprav je v preteklosti že bila. Nadalje je možnost iskal  na gimnaziji Vič, kjer je ravnateljica mami pojasnila, da bi bila vključitev Maksa na njihovo gimnazijo prevelik čustven stres za učitelje. A Maks in njegova družina niso obupali in Maks je danes izredno uspešen dijak Škofijske gimnazije, kamor so ga sprejeli odprtih rok kljub temu, da Maks ni veren in nima opravljenih zakramentov.

Z velikimi izzivi se soočajo tudi gluhoslepi otroci. Jakob, ki je končal redno osnovno šolo v svojem šolskem okolišu, dosegal izjemne rezultate tudi kot paraplavalec, ni našel primerne srednje šole v Sloveniji, zato se je vpisal na srednjo poklicno šolo v Avstriji. Zaradi osebnih razlogov se je po 3. letniku moral vrniti v Slovenijo, a edina možnost, da dokonča šolanje, je bil vpis na Center IRIS (šola za slepe in slabovidne). Jakob je končal višjo šolo za turizem na Bledu, a delodajalca, ki bi mu dal možnost zaposlitve, ni. A Jakob ni obupal, vpisal se je na tečaj maserja.

Nik, fant s cerebralno paralizo in epilepsijo, je ob velikih osebnih naporih in ob pomoči družine, uspešno končal redno osnovno šolo in dosegal izjemne mednarodne uspehe v parakarateju. Ob vpisu v srednjo šolo se je ravnatelj odločil, da se Nik zaradi epilepsije ne more udeleževati ekskurzij, kar je za Nika pomenilo izključenost ob najbolj pomembnih trenutkih navezovanja stikov s sovrstniki. Pomagala ni niti prijava varuhu enakih pravic, obisk šolskega inšpektorja, posredovanje MZIŠ.

Prepričani smo, da bi se z dobro voljo, srčnostjo in empatijo vsi izzivi in težave z lahkoto uredili. Nič nas ne stane, če smo v odnosih spoštljivi in predvsem prijazni do vseh otrok. Primer: Otrok, ki sam ne zmore hoditi, udeležil pa se je vseh predpisanih pohodov in izletov, pa kljub temu ni prejel priznanja Zlatega sončka. Ta Sonček ni nikakršna finančna obremenitev, otroku pa pomeni cel svet.

In za konec je poudarila:  »Dovolimo in dajmo otrokom možnost, da sami povedo svoje mnenje, ker veliko otrok s posebnimi potrebami to zmore in želi!«

mag. Mojca Vaupotič

Foto: Državni zbor Republike Slovenije