Pravice invalidov v vseh starostih

Čeprav se staranje pogosto dojema kot enako kronični bolezni in invalidnosti, so starejši ljudje izjemno raznolika skupina. V resnici večina od nas se stara s polno vitalnostjo in dobrim zdravjem. Pogledi, da so starejše osebe intrinzično šibke in krhke, so posledica »starostizma«(1*), kar pomeni stereotipe, predsodke in diskriminacijo na podlagi starosti (Poročilo Združenih narodov o »starostizmu«, 2021). Kljub temu je pomembno priznati, da se s starostjo povečuje verjetnost invalidnosti in sicer več kot 46% starejših od 60 let ima določeno vrsto invalidnosti.

Potreba po pristopu na podlagi pravic v starostni politiki

Medtem ko se invalidnost široko dojema kot vprašanje človekovih pravic, se je pristop na podlagi človekovih pravic v starostni politiki začel pojavljati šele nedavno. Vendar se starostna politika še vedno v veliki meri opira na finančne vidike in medicinski model (Posebna poročevalka ZN o pravicah oseb s posebnimi potrebami, 2019). Ta razlika je razvidna v Zeleni knjigi EU o staranju, sprejeti leta 2021, ki ne vidi neodvisnega življenja za starejše osebe kot pravice, ki bi jo morale uživati enako kot drugi, temveč le “dokler je to mogoče”. Trajne stereotipe o sposobnostih starejših ljudi lahko privedejo do sklepa, da starejšim ljudem ni mogoče veliko pomagati in jih vključiti v življenje svojih skupnosti. Prav tako, ko se pojavi potreba po negi in podpori v starosti, smo bolj nagnjeni k sprejemanju omejevanja pravic zaradi finančnih ali drugih omejitev.

Odprava ovir

V praksi se presečišče »starostizma« in »ableizma«(2*) kaže v fragmentaciji politik za invalide, ki so vključeni v delovno dobo in starejše ljudi. Starejši ljudje z invalidnostjo se pogosto obravnavajo kot predmeti oskrbe, ki so “breme” za družbo. To izhaja iz dejstva, da so pogosto izpostavljeni tako »starostizmu« kot »ableizmu«, neenakosti in diskriminacijo s katerim se srečujejo, pogosto dojemamo kot »naravne« in upravičljive. V nekaterih primerih zakon določa starostne omejitve pri dostopu do invalidskih prejemkov, subvencij za mobilnost ali osebne asistence.

Starejši invalidi se pogosto soočajo z nižjo kakovostjo storitev, manjšimi možnostmi podpore in zlorabo, kot so zamujeni, zavrnjeni, neustrezni ali ponižujoči postopki zdravljenja. Številni starejši ljudje s posebnimi potrebami nimajo dostopa do preventivne zdravstvene oskrbe in dostopnih rehabilitacijskih storitev, ki upoštevajo njihovo invalidnost. To je pogosto povezano s tem, da se politike invalidnosti osredotočajo na preprečevanje invalidnosti v delovnem življenju. Poleg tega starejši delavci morda nimajo pravice do razumnega prilagajanja in jih lahko prisilijo v upokojitev na podlagi domnev njihove sposobnosti za delo blizu ali celo preko upokojitvene starosti.

Uveljavljanje presečiščnosti na prvem mestu

Nekdanja posebna poročevalka ZN o pravicah invalidov je poudarila, da »presečišče med starostjo in invalidnostjo vodi do poslabšanih oblik diskriminacije in posebnih kršitev človekovih pravic proti starejšim z invalidnostjo« (2019). Po njenem mnenju »se te kršitve človekovih pravic pogosto obravnavajo kot normalne in ostanejo nevidne za vlade, kar povečuje krog diskriminacije in izključitve starejših invalidov«. To pomeni, da je treba storiti več, da se zagotovi enaka uveljavitev pravic invalidnosti skozi celotno življenjsko pot.

Na ravni EU se mora izvajanje strategije o pravicah invalidov prepoznati in hkrati obravnavati izzive, s katerimi se srečujejo starejši invalidi. EU mora prav tako sprejeti zakonodajo, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi starosti in invalidnosti zunaj zaposlovanja in poklicnega usposabljanja. Strategija za enako obravnavo starosti bi dopolnila obstoječi okvir enakosti EU, konsolidirala paradigmo spremembe glede družbene percepcije staranja in starejših ljudi. Takšna strategija bi sodelovala z obstoječimi strategijami enakosti in akcijskimi načrti, da bi zagotovila, da ljudje, ki se srečujejo z diskriminacijo, ne bodo pozabljeni. Na svetovni ravni potrebujemo konvencijo ZN kot končno orodje z transformativnim potencialom za uresničitev univerzalnih pravic v starosti.

(1*) Starotizem je izraz, ki se uporablja za označevanje diskriminacij, predsodkov in stereotipov proti starejšim. Taka oblika diskriminacije se zgodi, ko ljudi presoja glede na njihovo starost in ima običajno negativno konotacijo.

(2*) Ableizem je izraz, ki se uporablja za označevanje diskriminacij, predsodkov in stereotipov proti invalidom. Taka oblika diskriminacije temelji na sposobnostih in zaznavi, ki posameznike z invalidnostjo obravnava kot manjvredne ali manj kompetentne od tistih brez invalidnosti.

Avtor: EDF – Human rights

Foto: https://www.disableddatingexpert.com/