Portal Dostopno je objavil pogovor z vodji vseh treh NHRI inštitucij v Republiki Sloveniji, varuhom človekovih pravic, zagovornikom načela enakosti in predsednikom NSIOS-a:

Koronavirus pomeni nevarnost za starejše in kronične bolnike, obdobje epidemije pa bi lahko pripeljalo tudi do diskriminacije ranljivih skupin.

10. april 2020 ob 12:54

Pred mesecem dni, le nekaj dni po prvem odkritem primeru okužbe z novim koronavirusom v Sloveniji, je Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, v sporočilu za javnost zapisal, da je ob pojavu novega virusa ključno, da se do starejših in kroničnih bolnikov »tudi drugi prebivalci vedemo solidarno, torej samozaščitno, saj bomo le tako zmanjšali breme za ranljivejše skupine«. Situacije, kot je izbruh koronavirusa, vzbujajo med ljudmi nelagodje in strah, kar lahko privede do neljubih dogodkov, je že tedaj opozarjal tudi varuh človekovih pravic RS Peter Svetina, saj se družbene izključenosti t. i. ranljivih skupin našega prebivalstva po njegovem žal zrcalijo na številnih področjih – tudi v javnem zdravju.

V pogovoru za naš portal pa Svetina še dodaja: »Posamezniki in skupine, ki so izključeni iz zdravstvenega varstva (denimo nimajo zdravstvenega zavarovanja zaradi revščine, premoženjskih, statusnih in podobnih razlogov), so že na splošno bolj podvrženi zdravstvenim tveganjem in so tako tudi najranljivejši med virusno epidemijo. Tudi sicer na prvi pogled nevtralnih pravil in smernic, upoštevanje katerih naj bi zajezilo bolezen (denimo higienska pravila, kot so napotki za umivanje rok), ne morejo upoštevati tiste populacije, ki recimo nima dostopa do tekoče vode in higienskih pripomočkov. Stigmatizacija v kontekstu razmer, ki so resna grožnja za javno zdravje, je tako lahko le logična posledica siceršnjih družbenih izključenosti ranljivih skupin. Zato je ključno, da pristojni v sedanjih okoliščinah o ukrepih premislijo tudi s tega sistemskega vidika. Zavedam se, da državni aparat v teh izjemnih javnozdravstvenih razmerah dela vse, da bi vsi skupaj uspešno premagali to epidemijo. Zdaj je čas, da vsi skupaj staknemo glave, da čim bolj pripomoremo k temu, da v teh razmerah nikogar ne bomo pustili zadaj. Skupnostni način mišljenja in delovanja je danes še toliko pomembnejši, zato želim, da nanj ne bi pozabili niti takrat, ko bomo to krizo prebrodili. Ko se bomo morali ozreti na vse, kar nam je prinesla, in vse, s čimer smo se spoprijemali že pred njo.«

Dostopnost zdravstvene oskrbe in ljudje z invalidnostmi med epidemijo
Koronavirus je lahko nevarnejši tudi za ljudi z različnimi oblikami invalidnosti. »Bolezen zares ne izbira in je lahko usodna tudi za mlade in povsem zdrave posameznike, res pa so kronični bolniki in starejši najbolj ogroženi,« je zapisal Lobnik. V državah, kjer se je koronavirus bolj razširil, denimo v Italiji, Veliki Britaniji in ZDA, številne ustanove opozarjajo na morebitno diskriminacijo pri oskrbi pacientov ob večjem številu obolelih, tako starejših kot tistih s pridruženimi boleznimi in daljšo časovnico zdravljenja.

Borut Sever, predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije, opozarja na nujnost enake obravnave: »Invalidi, posebej tisti najtežji, so po večini bolj izpostavljeni tveganju kot drugi ljudje, pri čemer obstaja strah, da bi pri tem nastala diskriminacija, zaradi katere so spet invalidi bolj izpostavljeni kot drugi. Ta strah izhaja iz posameznikov in njihovih preteklih izkušenj, včasih pa tudi negativnih informacij iz okolja.«

Lobnik pri tem še poudarja, »da smo z vidika preprečevanja diskriminacije kot skupnost lahko ponosni nase. Naša skupna, družbena odločitev, da za nekaj časa prekinemo neposredne socialne stike, da se kolikor mogoče osamimo, da gremo čim manjkrat v trgovino in ostajamo doma, je ukrep za zaščito vsakega izmed nas. S tem nismo poskrbeli samo za naše babice in dedke in druge najbolj ranljive, poskrbeli smo za vse. Med drugim tudi za tiste, ki bi lahko potrebovali zdravniško pomoč zaradi kroničnih bolezni in drugih zdravstvenih zapletov. Če tega ne bi storili, če bi se širitev okužbe nadaljevala, bi morda morali zapreti nekatere zdravstvene ustanove ali pa bi bilo v bolnišnicah preprosto premalo postelj in zdravstvenih aparatov, kar se že dogaja v sosednji Italiji. Vsi skupaj smo naredili, kar je bilo treba, da se to ne bi zgodilo. Z našimi dejanji smo obvarovali in rešili veliko življenj.«

Položaj v Sloveniji je, kot je 7. 4. 2020 ocenil predsednik vlade Janez Janša, za zdaj »zmerno dober«, obremenitev zdravstvenega sistema pa ne presega njegovih kapacitet. Svetina ob tem omenja požrtvovalnost zdravstvenih delavcev in pravi, da zaupa, da do razmer, kot so v nekaterih tujih državah, ne bo prišlo: »Ko spremljam številne zdravstvene delavce, ki v teh trenutkih z nadčloveškimi napori požrtvovalno skrbijo za številne izmed nas, sem prepričan, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da pomagajo obolelim.« A dodaja, da ga lahko ljudje, ki menijo, da so jim kršene pravice, kontaktirajo na brezplačno številko 080 15 30 ali mu pišejo na info@varuh-rs.si.

Kot dodaja Lobnik, imamo vsi prebivalci Slovenije tudi med epidemijo »možnost priti do zdravnika, prej je treba le poklicati osebnega ali dežurnega. Ob zdravstvenih stanjih, ko je potencialno ogroženo naše življenje, pa lahko gremo tudi na urgenco.«

Oskrba z zaščitno opremo in solidarnostni prejemek za osebe z invalidnostjo
V eni od zadnjih poslanic je Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije na Vlado RS naslovil prošnjo v zvezi z zaščitnimi maskami za invalide in osebne asistente, a po besedah njegovega predsednika zaščitne opreme za osebne asistente in invalide še ni. Sever pravi, da so na pristojne v državi naslovili več dopisov s prošnjami, da se zagotovi zaščitna sredstva za najranljivejše skupine invalidov, še posebno tiste, ki imajo ob svoji invalidnosti respiratorne in druge pridružene težave: »Ob upoštevanju prioritet smo prosili, da te skupaj z osebnimi asistenti umestijo primerno visoko na lestvici prioritetne dobave zaščitnih sredstev. Prejeli smo neformalna zagotovila, da bo za to poskrbljeno, vendar po zadnjih informacijah s terena, posebej povezanih z osebno asistenco, še vedno ni dovolj zaščitne opreme.«

Poleg težav z zaščitno opremo Sever opozarja tudi na to, da je treba v nove krizne ukrepe vključiti tudi pomoč za najbolj ranljive ter ogrožene, torej za najtežje invalide po Zakonu o socialnem vključevanju in invalide, ki so delno upokojeni, obenem pa navaja tudi ukrepe, »ki naj zagotovijo ohranitev delovnih mest za invalide, še posebej z dodatnimi ukrepi za invalidska podjetja, ukrepe, ki bodo zagotovili potrebna sredstva za izvajanje posebnih socialnih programov, ki jih izvajamo invalidske organizacije, in so pogosto edini, ki omogočajo uveljavljanje človekovih pravic invalidov, kar je treba umestiti v naslednji sveženj zakonov.«

Sever dodaja še, da se invalidi v tem času spoprijemajo z vsemi problemi, ki jih imajo drugi ljudje, ob tem pa še s številnimi dodatnimi, ki izhajajo iz njihove invalidnosti: »Srečujemo se s povečanimi stiskami in psihičnimi težavami invalidov. Mnoge težave in skrbi nastajajo tudi zaradi negotovosti o nujnih pripomočkih, ki jih potrebujemo za življenje – ali bodo omogočeni, ali bodo zadostni … Država za zdaj ob splošnem pomanjkanju zaščitnih sredstev zagotavlja potrebne pripomočke in verjamemo, da bo tako tudi v prihodnje, je pa precej možnosti še za pomoč države tistim v stiski, kjer je treba enako kot druge vključiti invalide in njihove družine, prav tako pa tudi osebne asistente, ki v tem času delajo kljub velikim tveganjem – na način, kot se podpira delo drugih, ki delajo izjemno v tem času.«

Tudi Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti, opozarja, da je treba posebej pomagati osebam z invalidnostmi: »Te imajo že sicer višje življenjske stroške, v času epidemije, ko je treba uvesti dodatne zaščitne ukrepe za preprečitev možnosti prenosa bolezni, pa se ti stroški lahko zelo povečajo, kar je pri sprejemanju ukrepov treba upoštevati. Tisti, ki potrebujejo pomoč pri pripravi hrane, oblačenju in osnovni higieni, pa ne smejo ostati brez tega in morajo hkrati imeti tudi ustrezno usposobljene in primerno zaščitene in zdrave asistente – to varnostno mrežo jim mora zagotoviti država.«

Vlada RS naj bi po zagotovilih pristojnega ministrstva v naslednjem večjem svežnju zakonov upoštevala tudi to. Cveto Uršič, državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je 7. 4. 2020 v pogovoru za Poročila ob petih zatrdil, da razmišljajo, da bi v drugi t. i. koronapaket zakonov za skupino oseb z invalidnostmi in njihovih družin dodali solidarnostni prejemek, podobno kot to velja za upokojence.

Pri urejanju razmer za ranljive skupine Lobnik posebej omenja tudi druge zapostavljene skupine in meni, da je treba v nadaljnjih ukrepih poleg izboljšanja socialnega statusa invalidov poskrbeti tudi za enostarševske družine in študente ter zagotoviti pitno vodo Romom, brezdomcem in vsem drugim, ki nimajo dostopa do pitne vode.

Dostopnost informacij
V času epidemije imajo pomembno vlogo tudi mediji. Lobnik izpostavlja, da se mediji tudi sicer veliko posvečajo krivicam in diskriminacijam in prav je, da s tem nadaljujejo tudi v teh časih. “Novinarji naj bodo zato pozorni na to, kar se dogaja, naj ostanejo še naprej odprti za opozorila njihovih bralcev, gledalcev in poslušalcev, ki se bodo nanje verjetno obrnili prej kot na državne institucije. Prav zdaj, v teh izjemnih okoliščinah, moramo biti posebej pozorni, kaj se dogaja okrog nas in z našimi človekovimi pravicami,” še dodaja. Obenem pa imajo mediji tudi pomembno vlogo pri lajšanju čustvenih stisk ljudi, predlaga pa tudi večjo dostopnost vsebin, pri tem izpostavlja znakovni jezik in podnapise za gluhe in naglušne.

Borut Sever, predsednik NSIOS-a, mu pri tem pritrjuje: »Nujno je treba zagotoviti dostopne informacije. Sicer je pohvalno, da se pri številnih informativnih oddajah uporablja znakovni jezik, vendar je treba to bistveno razširiti tudi na druge kanale informiranja in načine dostopnosti (predvsem lahko branje, informacije za gluhoslepe …), ki so zapostavljeni. Mnogo invalidov v tem času ni izoliranih le od socialnih stikov, temveč tudi od informacij, ki bi jih nujno potrebovali zaradi pravilnega ravnanja in spoprijemanja s krizo. Pri tem je treba zagotoviti tudi zadostne kanale komuniciranja (npr. večje količine podatkov v posameznih telekomunikacijskih paketih).«

Nasilje med epidemijo
Lobnik za konec opozarja tudi na porast nasilja v družini med epidemijo: »Ukrepi, ki jih izvajamo proti širitvi koronavirusa, so seveda tudi vir negotovosti in posledično stisk, ki se lahko nato izrazijo tudi v nesprejemljivih dejanjih, kot je nasilje v družini. Iz policijske statistike sicer lahko sklepamo, da porasta nasilja v družini med epidemijo in zaradi koronavirusa pri nas še ni. A statistika zajema samo obravnavane primere, teh pa je zdaj morda manj, ker jih žrtve preprosto ne morejo prijaviti. Biti v samoosamitvi in ‘ostati doma’ za mnoge pomeni, da so prisiljeni biti v istem prostoru in pod stalnim nadzorom nekoga, ki nad njimi izvaja nasilje, in so torej lahko brez priložnosti, da bi nasilje prijavili. Žrtve nasilja so po večini ženske, a tudi otroci, starejši, invalidi in osebe z motnjami v duševnem razvoju. Treba jim je pomagati, kar pomeni, da moramo na 113 ali na anonimno številko policije 080 12 00 poklicati tudi tisti, ki nismo žrtve nasilja, vendar vemo, da so dogaja v sosednjem stanovanju ali hiši. Zavedati se moramo, da žrtve nasilja velikokrat ne zmorejo prijaviti same.«

Čas po epidemiji
Marsikdo je kljub omejitvi stikov in gibanja z mislimi že v času po epidemiji, pri tem pa se pojavlja vprašanje, ali bo ta pustila posledice tudi v dojemanju človekovih pravic. A Svetina zagotavlja, da stanje človekovih pravic v Sloveniji ni tako črno, kot bi ga morda kdo rad naslikal: »Občutim pa destruktivnost in nestrpnost v družbi. Zmanjkuje nam sožitja, razumevanja, medsebojnega spoštovanja, spoštovanja osebnega dostojanstva. Tudi zato si želim, da bi epidemija, ko ima marsikateri od nas nekaj več časa, da se malce zazre tudi vase, vsaj na teh področjih pustila, pozitivne sledi. Po značaju sem optimist, zato verjamem, da je prihodnost lepa. Vendar bomo morali najprej vsak pri sebi in kot družba še kar nekaj narediti, da se bo to res zgodilo.«

Lobnik še dodaja, da neodvisne institucije, med katere spada tudi Zagovornik načela enakosti, obstajajo prav zato, da opozarjajo na možnost izboljšav določenih ukrepov: »Cilj je doseči boljše možnosti za ranljive skupine že danes, s tem pa preprečiti poglobitev neenakosti in lažje življenje vseh tudi po epidemiji.« x

vir: https://www.rtvslo.si/dostopno/diskriminacija-in-ljudje-z-invalidnostmi-v-casu-epidemije/520205