INVALIDSKE ORGANIZACIJE PROTI NOVEM ZAKONU O OSEBNI ASISTENCI: POLOŽAJ INVALIDOV SE BO POSLABŠAL

Pred nekaj dnevi smo iz medijskih objav izvedeli, da bo predlog novega Zakona o osebni asistenci (ZOA) obravnaval Ekonomsko socialni svet in po neuradni poti prejeli tudi predlog ZOA. Kljub večkratnim povpraševanjem predloga ZOA od Direktorata za invalide MDDSZ še vedno nismo prejeli.

V t.i. pogajalski skupini pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, (MDDSZ) ki ga vodi Luka Mesec, ima NSIOS tri predstavnike:  mag. Matejo Toman, Matejo De Reya in Midheta Huskića. Skupina je delovala od decembra 2022 z nalogo, da z ministrstvom uskladi prenovo osebne asistence, a ministrstvo s predstavniki izvajalcev in uporabnikov ni našlo skupnega jezika. Konec marca je namreč pogajalski skupini predstavilo svoj osnutek zakona, ki so ga člani pogajalske skupine zavrnili kot neprimernega in v škodo invalidom. Iz istega razloga je zakonu nasprotoval tudi NISOS, k temu pa je še dodatno pristopilo več invalidskih organizacij (Društvo distrofikov Slovenije, Društvo študentov invalidov Slovenije, Zveza paraplegikov Slovenije, Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije, Združenje gluhoslepih Dlan, Združenje multiple skleroze Slovenije, YHD – Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Društvo Vita za pomoč po nezgodni poškodbi glave, Krvni bratje – Društvo bolnikov z motnjo strjevanja krvi).

Žal je ministrstvo delovalo nedemokratično in predlogov NSIOS in invalidskih organizacij, razen manjših izjem, ni upoštevalo, in je neusklajen zakon dalo avtoritativno v javno razpravo. Po zaključku javne obravnave smo večkrat pozvali Direktorat za invalide MDDSZ, naj nas seznani s končnim predlogom zakona, vendar smo vedno dobili ustni odgovor, da je predlog še vedno v pripravi. A je predlog očitno pripravljen do te mere, da je bil predviden za obravnavo na ESS. Kljub temu pa ga Direktorat za invalide ni posredoval invalidskim organizacijam ali članom pogajalske skupine.

Kot je razvidno iz neuradno pridobljenega dokumenta, je v novi predlog ZOA vključenih nekaj rešitev, ki smo jim v invalidskih organizacijah izrecno nasprotovali. Izpostavljamo dve ključni, in sicer:

1. Predvideno je, da bi bili do osebne asistence po novem upravičeni le aktivni invalidi[1]

Že v času sestajanja pogajalske skupine smo poudarili, da mora biti za vse, ki bi jim bilo zaradi drugačne ureditve koriščenje osebne asistence onemogočeno, urejen sistem ustreznih alternativnih storitev, ki bi jim omogočal neodvisno življenje v skupnosti. Žal ugotavljamo, da za najtežje invalide, ki ne morejo biti aktivni, ni poskrbljeno v drugih zakonih. Zakon o dolgotrajni oskrbi in Zakon o socialnem vključevanju invalidov namreč ne prinašata zadostnega obsega storitev, da bi invalidon omogočila bivanje izven institucij.

2. Novi predlog ZOA uvaja javni zavod, ki bi bil ne le izvajalec osebne asistence, ampak bi bile njegove naloge tudi, da zagotavlja:

[1] Kot aktivnost v okviru pravice do osebne asistence se šteje vključevanje v:

• skrb za otroka do 18. leta starosti, za katerega je vlagatelj dolžan skrbeti oziroma skrb za invalidnega otroka,
• zaposlitev ali aktivnosti aktivnega iskalca zaposlitve,
• aktivnosti rednega in izrednega programa izobraževanja oziroma usposabljanja,
• vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji ali
• druge aktivnosti vključevanja v družbo na lokalnem, regionalnem, državnem ali mednarodnem nivoju.

Med upravičence ne spadajo osebe, ki potrebujejo samo podporno negovalno oskrbo in/ali so v vegetativnem stanju ter osebe, ki potrebujejo le storitve osebne asistence iz a) točke prvega odstavka 7. člena tega zakona in prve, druge in šeste alineje b) točke prvega odstavka 7. člena tega zakona.

• enakomerno dostopnost, učinkovitost in racionalno organiziranost storitev s področja invalidskega varstva na območju republike Slovenije;
• izvajanje nalog, povezanih z ocenjevanjem upravičenosti, vrste, vsebine in obsegom potreb po storitvah s področja invalidskega varstva;
• izvajanje nalog usposabljanja na področju invalidskega varstva;
• izvajanje nalog financiranja storitev s področja invalidskega varstva;
• izvajanje strokovne podpore izvajalcem storitev s področja invalidskega varstva ter
• izvajanje drugih nalog, ki jih določi Vlada Republike Slovenije.

Skratka novoustanovljena institucija naj bi tako odločala o upravičenosti, spremljala izvajanje, financirala in hkrati nadzirala delovanje na področju celotnega področja storitev invalidskega varstvam kar presega področje osebne asistence. Hkrati bi v okviru osebne asistence, kjer bi bila tudi izvajalec, nadzirala samo sebe. Prav tako se v zvezi z njeno vlogo izvajalca osebne asistence odpira vprašanje neenake obravnave in položaja osebnih asistentov, ki bi v okviru javnega zavoda imeli status javnih uslužbencev in s tem drugačne pravice kot osebni asistenti, zaposleni pri drugih izvajalcih.

Invalidske organizacije zato predlogu ZOA v celoti nasprotujemo predvsem iz sledečih razlogov:

• Poslabšuje se položaj najtežjih invalidov, ki ne bodo izpolnjevali pogoja aktivnosti, saj ustrezne storitve zanje niso zagotovljene v drugih predpisih. Če je temu res tako, bodo ti invalidi lahko samo še v institucijah.
• Ustanovitev novega javnega zavoda ne prispeva k nižanju porabe javnih sredstev in reševanju težav, kot jih vidi ministrstvo: naraščanje števila uporabnikov, potreba po enotnem usposabljanju in pluralizmu pri izvajalcih. Število uporabnikov res narašča, a ministrstvo spregleda, da imamo preko 100 aktivnih izvajalcev in še en dodaten javni zavod ne bo spremenil nič. Težava je namreč drugje – kronično primanjkovanje kadra in kdorkoli, ki želi biti osebni asistent, lahko dobi zaposlitev dobesedno iz danes na jutri. Zato bi se sredstva za dodatne zaposlitve javnih uslužbencev in za delovanje javnega zavoda bolje uporabila za ukrepe za spodbujanje zaposlovanja na tem področju, česar pa ministrstvo ne želi. Enotno usposabljanje je potrebno, a ga že sedaj izvaja javni zavod s področja istega ministrstva z enakimi omejitvami (Inštitut RS za socialno varstvo), tako da se sredstva samo prenašajo iz enega javnega zavoda na drugega. Tudi argument, da potrebujemo pluralizem izvajalcev ne drži, saj je v registru prek 100 izvajalcev. Še bolj zaskrbljujoča je uzakonitev neenakega položaja javnega zavoda in drugih izvajalcev: v trenutnem predlogu zanj ne veljajo normativi obveznega zaposlovanja strokovno usposobljenih delavcev,  pri njem ni enake odgovornosti za prekrške, nima finančnih omejitev kot drugi izvajalci, itd. Očitno želi ministrstvo počasi prevzeti izvajanje osebne asistence, čeprav nima neposrednih izkušenj z delom z uporabniki osebne asistence in z osebnimi asistenti. Za invalide to  pomeni postopno institucionalizacijo.
• Ministrstvo ves čas navaja, da ni pravne podlage za kritje v revizijah potrjenega manka sredstev za izvajalce, ki osebno asistenco izvajajo za najtežje invalide, a tega v zakonu ne uredi, čeprav je njegova obveznost kriti vse nastale stroške.

Invalidske organizacije zato ZAHTEVAMO, da se postopek sprejema tega zakona ustavi, da ministrstvo preneha z ignoranco in arogantnim odnosom ter da v dialogu tudi z invalidskimi organizacijami pripravi nov osnutek. Od ministrstva pri tem tudi zahtevamo:

• Da v novem zakonu pravica do osebne asistence temelji predvsem na izkazanih potrebah uporabnika in ne zgolj na njegovi diagnozi ali različnih dokazilih državnih organov. Država naj pri tem dosledno  spoštuje sprejete zaveze iz Konvencijo o pravicah invalidov. Ne nasprotujemo preverjanju invalidnosti, vendar predlagan način ni ustrezen, saj lahko invalide z enakimi potrebami različno obravnava.
• Ministrstvo naj odstopi od namere ustanovitve javnega zavoda kot izvajalca, saj ta za uporabnike nima nobenega doprinosa, še manj na zmanjšanje porabe javnih sredstev (razen če se bo varčevalo na račun invalidov?).
• Ministrstvo naj uredi svoj informacijski sistem, katerega uporabo sedaj zakonsko nalaga, tako da ta ne bo povzročal kaosa in potrebe po dvojnih evidencah še za kadrovske potrebe (npr. da se v njem vodijo zakonske evidence, da omogoča povezovanje z drugimi sistemi izvajalcev, kar smo ministrstvu vse prevečkrat predlagali).
• Da se odpravijo administrativne ovire pri izvajanju osebne asistence.
• Uredi naj financiranje osebne asistence tudi tako, da je višina cene ure storitve lahko odvisna od zahtevnosti uporabnika, saj dosedanje uravnilovke povzročajo anomalije – pri nekaterih izvajalcih velike presežke, pri drugih velike izgube. Prav tako naj še dodatno uredi pravna podlaga za financiranje izvajalcev, ki so v preteklih letih osebno asistenco izvajali korektno in zakonito, a jim sredstva ministrstva niso zadoščala.
• Ministrstvo naj se javno opredeli do predlogov sprememb zakona, ki smo jih podale invalidske organizacije in argumentirano pojasni, zakaj jih ni upoštevalo. K temu ga navsezadnje zavezuje tudi Poslovnik vlade in Resolucija o normativni dejavnosti.

Foto: https://changingpaces.com/