Mednarodni dan invalidov ob tem, ko se izteka drugo desetletje 21. stoletja, je priložnost za bilanco stanja na področju uresničevanja človekovih pravic in zavez iz Konvencije ZN o pravicah invalidov v Republiki Sloveniji.

Slovenija je v zadnjih 20 letih in še posebej po ratifikaciji Konvencije na področju invalidskega varstva doživela veliko transformacijo. Spremembe, posledica steka različnih dejavnikov, so se odvile na področju strokovne doktrine, priča smo bili pozitivnim spremembam v odnosu države do ranljivih skupin in njihovih predstavnikov, izjemen je bil napredek in razvoj invalidskih organizacij samih, sedanja generacija invalidov je veliko bolj ozaveščena glede pravic, ki jih imajo in samozavestna v svojih pričakovanjih in zahtevah, kakor tudi svojih zmožnostih in kaj lahko vse doprinesejo družbi, pomemben pa je bil tudi čas konjunkture po finančni krizi 2008, ki je omogočil materialno podlago.

V Sloveniji imamo tako zdaj morda celo najbolj progresivno rešitev na področju človekovih pravic in uresničevanja Konvencije, namreč Zakon o osebni asistenci. Kot večina zakonov je tudi ta po uvedbi potrebuje določene korekcije in nadgradnjo, kar se prav ta hip odpravlja z novelo zakona, s stališča zagotavljanja enakih možnosti in varovanja osnovnega človekovega dostojanstva pa je ta zakon kulminacija zgodovinskih prizadevanj celotnega invalidskega gibanja in rešitev, ki nam je v ponos, ki je vzor vsem našim evropskim partnerjem in primer zagovorništva civilne družbe ter zglednega sodelovanja predstavnikov invalidov in države. Osebna asistenca je prehodila zelo dolgo pot od ideje prek pilotnih projektov in omejenega obsega do zakonske pravice, ki resnično omogoča neodvisno življenje. Neodvisnost v tem kontekstu ne pomeni neke visoke funkcionalnosti, temveč se nanaša na samostojno, neodvisno sprejemanje osebnih odločitev. Za večinsko skupnost je ta neodvisnost samoumevna, za invalida pa odsotnost osebne asistence lahko pomeni, da nima niti možnosti sam odločiti kdaj bo vstal, kdaj bo jedel in kdaj bo šel v kopalnico. Hkrati je Zakon o osebni asistenci omogočil tudi aktivacijo potencialov invalidskih organizacij in številnim slovenskim invalidom ponudil največ, kar jim socialne politike lahko ponudijo, namreč redno zaposlitev, možnost ustvarjanja socialne mreže in družbeno validacijo, ki jo delo prinaša.

Po drugi strani ostajajo nekatere ključne zaveze iz Konvencije še vedno neuresničene. Posebej je pereč problem revščine med invalidi, tveganju so izpostavljeni v veliko večji meri, stopnja nezaposlenosti je v povprečju znatno višja, več kot 3.600 invalidsko upokojenih oseb pa prejema celo manj kot €300 mesečno. Zato je to ena naših prioritet v tem hipu in skupaj z Državnim svetom smo že sprožili postopke, da se stanje odpravi.

Kroničen ostaja tudi problem informacijske in komunikacijske nedostopnosti, ki ga je epidemija še dodatno izpostavila. Kot družba smo v zadnjih dveh desetletjih naredili velik korak naprej na področju dostopnosti grajenega okolja in nujno je z enako energijo nasloviti nedostopnost javnega prevoza in predvsem nedostopnost informacij. Zakon o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij javnega sektorja to do neke mere rešuje, vendar le za javni sektor.

V ta namen smo začeli tudi z izdajo NSIOS certifikata spletne dostopnosti, dodatno pa nam bo prizadevanja olajšal prenos Direktive o dostopnosti v slovenski pravni red. Toda na koncu dneva so zakoni samo minimum družbenih norm, dostopnost javnega prevoza in digitalna dostopnost morata postati stvar osnovne spodobnosti, nekaj kar se zagotovi ne zato, ker to od nas terja zakon, temveč zato, ker je prav.

Govorimo o dostopnosti interneta, televizije in IKT nasploh, o dostopnosti vsebin ne glede na invalidnost oziroma funkcionalno oviranost. Na tem področju razvoj tehnologije ponuja nesluten potencial, strojna prepoznava govora omogoča podnaslavljanje v živo, solidno sintezo govora že imamo in je od nedavno na voljo tudi za članke na spletni strani Dela, RTV Slovenije je začela uvajati avdiodeskripcijo oz. zvočni opis svojih vsebin, prepočasi pa se vzpostavlja praksa pretvarjanja besedil v lahko berljiv format. Pri tem je potrebno omeniti, da enako kot prilagoditve grajenega okolja tudi te še zdaleč niso namenjene samo invalidom. Imamo v OECD nadpovprečno visok delež bralno nepismene populacije, migrante in druge jezikovno ovirane, nižje izobražene, starejše s kognitivnimi težavami, ob tem pa je jezik javnega diskurza vedno bolj kompleksen in vsaj pri komunikaciji države pogosto zelo tehnicističen in uradniški. To ni težava le pri nas, v ZDA so zaradi tega sprejeli poseben zakon o preprostem jeziku, ki od državnih uradnikov zahteva, da komunicirajo na preprost, vsem jasen način.

Ovire pri dostopanju do informacij in komunikacij je še dodatno poudarila pandemija, kjer so informacije že sicer hitro spreminjajoče, kar je še povečalo občutek negotovosti, tesnobo in strah. Pandemija COVID-19 je tako razkrila velike pomanjkljivosti v podpornih sistemih za invalide in da sta Evropska unija in tudi Slovenija še daleč od polnega udejanjanja vključujočega družbenega razvoja. Za preseganje takih razmer in okoliščin je vsekakor potrebno, da se ključni odločevalci pri načrtovanju in izvajanju ukrepov za odziv na krize že od samega začetka posvetujejo z invalidi in njihovimi predstavniškimi organizacijami ter jih vključijo v sprejemanje teh ukrepov. Posledice epidemije za duševno zdravje obetajo biti zelo zaskrbljujoče, v strokovni literaturi so negativni učinki kriz za duševno zdravje invalidov znani in dokazani, zato je ena od prioritet invalidskega gibanja tudi razmislek o politikah, ki bodo naslavljale te stiske, bojimo pa se tudi posledic, ki bi se lahko odražale v smislu ekonomske krize. Če bo prišlo do daljše recesije in krčenja obsega socialnih programov, še preden se vzpostavijo močnejši podporni sistemi, spomnimo se krčenj iz 2008, bo veliko razlogov za zaskrbljenost.

Pomembno je omeniti tudi prizadevanja NSIOS za odpravljanje predsodkov in stereotipov v zvezi z invalidi. Podobno kot pri stereotipih in predsodkih v zvezi z drugimi ranljivimi manjšinami, gre tudi pri tistih v zvezi z invalidi za kompleksno problematiko, za mehanizme,

ki ne nastajajo nujno ali pa sploh ne na zavedni ravni in se je proti njim izredno zahtevno boriti. Te probleme nagovarjamo na različne načine, predvsem s spodbujanjem pozitivne podobe invalidov in invalidnosti v javnosti in s prizadevanji za normalizacijo. Zaradi tega je za NSIOS in celotno invalidsko gibanje tako pomembno sodelovanje z mediji. Zavedamo se, da to morda

ni najbolj atraktivna téma, še posebej v naelektrenem političnem ozračju, kjer smo nepolitično in nepolitizirano združenje, in apeliramo na predstavnike medijev, da pozitivno poročanje o invalidih in invalidnosti razumejo kot del družbeno odgovornega ravnanja in prizadevanj za vključujočo, strpno družbo, ki si je vsi želimo.

NSIOS, 3.12.2020