Martina Smodiš, paraplesalka in prevajalka: “Zame je paraples medij, skozi katerega lahko izrazim najgloblja čustva”

Martina Smodiš je 28-letna magistrica prevajalstva in paraplesalka. Bila je rojena v šestem mesecu nosečnosti in je ob porodu doživela dihalno stiska. Posledica tega je cerebralna paraliza. Martinin nepogrešljiv pripomoček je tako voziček. Kljub nekaterim oviram, ki jih predstavlja voziček, pa Martina dokazuje, da lahko z željo in zagnanostjo dosežemo tisto, kar si resnično želimo. V intervjuju je spregovorila o študiju prevajalstva, paraplesu in svoji vključenosti v Vseslovensko akcijo ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov.

Pred nekaj meseci ste magistrirali na Filozofski fakulteti v Ljubljani, študirali ste prevajalstvo, in sicer smer angleščina, slovenščina in francoščina. Zakaj ti trije jeziki?

Ljubezen do jezikov imam prirojeno oziroma vgrajeno. Vedno so me zanimale tudi tuje kulture. Tako je moja odločitev, da bom študirala tuje jezike dozorela že v četrtem razredu osnovne šole. Tako je bila odločitev katero smer študija vpisati, preprosta. Slovenščina ima prostor v mojem srcu, angleščina je lingua franca današnjega sveta, francoščina pa je diplomatski jezik.

Trenutno opravljate prakso v pisarni Evropskega parlamenta v Sloveniji. Kako izgleda vaš vsakdan?

Je zelo pester in dinamičen. Opravljam Schumanovo prakso, ki je del programa pozitivnih ukrepov za praktikante invalide. Moj vsakdan zajema široko paleto delovnih dolžnosti, od prevajanja do organizacije dogodkov, pošiljanja korespondenc — v bistvu delam vse, za kar me v pisarni zadolžijo. Zelo mi je všeč, da imam tako dinamičen vsakdan, iz dneva v dan se učim nove stvari. Res uživam pri svojem delu.

Vpisani ste tudi v prvi letnik doktorskega študija, ob tem pa ste tudi strastna plesalka latinskoameriških in standardnih plesov, plešete od leta 2015. V enem od intervjujev sem slišala, da vas paraples, ko so vam ga prvič predstavili v srednji šoli, nekako ni preveč zanimal. Kako ste se vseeno odločili, da se spoznate s paraplesom?

Paraples mi je najprej predstavila doktorica Hermina Damjan, ki je več desetletij vodila otroško-mladinski oddelek na URI Soča. Zdelo se ji je, da sem idealna kandidatka za ukvarjanje s tem športom. Meni se takrat sicer ni zdelo tako, rekla sem, da me nikoli ne bodo videli na plesnem vozičku, saj to enostavno ni zame. Potem pa je življenje naredilo svoje. Leta 2015, ko so se sošolci začeli pripravljati na maturantski ples, kronanje srednješolskih let, sem ugotovila, da si tudi jaz želim sodelovati. Vmes je posegla usoda, saj je prav tisto leto v eni izmed oddaj komercialne televizije nastopil paraplesni par, ki sta ga sestavljala Klemen Pirman in Barbara Šamperl. Barbara ima prav tako diagnozo cerebralna paraliza. Takrat sem si rekla: “Martina, če lahko ona, pa ob tem še tako dobro izgleda, potem lahko tudi ti,” in še isti dan sem kontaktirala Klemna.

Vaje za maturantski ples sem potem imela z dvema sošolcema, s celo generacijo smo skupaj odplesali četvorko, s Klemnom pa sva odplesala celo solotočko, ki je bila zares dobro sprejeta. Ko je prišel čas študija in odhod v Ljubljano, sem kaj kmalu ugotovila, da študij ne more biti edina stvar, s katero se bom ukvarjala, potrebovala sem tudi nek oddih, hobi. S paraplesom sem takrat začela bolj resno ukvarjati. Nekaj let sem plesala rekreativno, potem pa sem leta 2017 spoznala sedanjega soplesalca in partnerja Romana Mačka. Takrat sem stopila na prvo pravo profesionalno stopničko v paraplesni karieri.

Kaj vam pomeni ples? Rekli ste, da vam je prinesel neko novo vrsto svobode v gibanju.

Ja, velikokrat se mi zdi, da osebe z gibalno oviranostjo iščemo nek ventil, skozi katerega se želimo izraziti skozi gib, ker so nam določene fizične zmožnosti pač odvzete. Iskati moramo seveda v okviru svojih zmožnosti in paraples je meni prinesel prav to – neko svobodo gibanja. Ples je medij izražanja, ki ni besedni, všeč mi je, ko lahko neko sporočilo prenesem s telesom. Zame je paraples medij, skozi katerega lahko izrazim najgloblja čustva.

Ste tudi članica slovenske reprezentance v paraplesu. Slovenijo ste že večkrat zastopali tudi v tujini. Koliko odrekanja je nujnega, ko se nekdo ukvarja s plesom na tako visokem nivoju?

Morda se na prvi pogled zdi, da je res nujnega veliko odrekanja, pomembno pa je, da si vsak naredi seznam prioritet. Če ti neka stvar pomeni toliko, kot meni paraples, vseh stvari, ki pridejo z njo, ne dojemaš kot odrekanje. Vedeti moraš, da to počneš zase in za nikogar drugega, ne za starše, ne za publiko, ne za reprezentanco, ampak res zase. Tak način življenja seveda zahteva poseben življenjski slog, ampak to pride samo po sebi.

Kolikokrat na teden pa trenirate?

Treniram po potrebi, pred večjimi tekmami tudi štirikrat tedensko. Zdaj, ko imam zraven še službo in doktorat, se ta frekvenčnost iz tedna v teden seveda spreminja, ampak se s partnerjem trudiva obdržati konsistentnost. Trenutno trenirava večinoma čez vikend in čez teden zjutraj, trenirava od sedme do osme ure. Ob devetih grem v službo, vmes pojem še zajtrk, moram pa reči, da mi taka dinamika ustreza. Ni prenaporno, vem, da to želim početi, in se stvari nekako uskladijo.

Si pa predstavljam, da je ples tudi neke vrste sprostitev ob vseh drugih obveznostih?

Ja, absolutno. Ko pridem na parket, spustim stres celega tedna, tudi meseca. To je čas zame. Po drugi strani pa, ko si enkrat na tekmovalnem nivoju, ti lahko to predstavlja neke vrste stres, ampak v bolj pozitivnem smislu. Zavedanje, da predstavljaš svojo državo na najvišjem nivoju, te motivira in te opolnomoči.

Kako pa izgledajo vaši treningi?

Eni plesni treningi so posvečeni piljenju tehničnih veščin, drugi preplesavanju, tretji so posvečeni samo povezovanju s partnerjem. Poleg plesnih treningov imam tudi individualizirane treninge vadbe, na katerih s trenerjema kombiniramo vaje za moč, agilnost in vaje, ki ščitijo moje skeletne strukture. Imam namreč lordozo, ukrivljenost ledvenega dela hrbtenice, tako da treningi niso usmerjeni samo v pridobivanje moči in kondicije, ampak tudi v varovanje zdravja za naprej, ko bom enkrat končala športno pot.

Sodelujete tudi z Zavodom za izobraževanje in inkluzijo ODTIZ, nevladno organizacijo, ki mladim z invalidnostjo in brez nje omogoča aktivno udejstvovanje na področju športa, umetnosti in kulture. Vi z njimi sodelujete pri projektu Varno potujem, svobodno raziskujem.

Z Zavodom ODTIZ sem se povezala pred nekaj leti, ker se mi zdi njihova misija zelo pomembna, nosi neko pomembno sporočilnost. Zavod je nastal iz potreb štirih prijateljic, ki so gibalno ovirane, vendar nikoli ni deloval kot invalidska organizacija, ampak kot inkluzivni zavod. V njem se najdejo tako invalidi kot neinvalidi. Projekt Varno potujem, svobodno raziskujem se ukvarja z dostopnostjo oziroma z nedostopnostjo javnega potniškega prometa. Ekipa entuziastičnih ljudi želi izboljšati splošno situacijo ter ozavestiti širšo javnost in odločevalce o tem, kaj nam manjka v javnem potniškem prometu. Razmere še niso urejene tako, kot bi leta 2024 morale biti. Projekt lepo zasleduje tudi moto “Nič o invalidih brez invalidov”.

In kaj ugotavljate, kakšne so razmere pri nas?

Ugotavljamo, da so zakonska določila jasno in dobro postavljena, zalomi pa se pri implementaciji. Moje osebno mnenje je, da nam umanjka dialoga; med invalidi, ki želimo uporabljati potniški promet tako kot naši sodržavljani in ljudmi, ki so odgovorni za implementacijo. Zdi se mi, da ta dialog ni vzpostavljen dovolj močno. Želimo, da se najdejo konkretne rešitve, ki jih bomo občutili v vsakodnevnem življenju. Upam, da bomo s projektom dosegli prave ljudi in dvignili ozaveščenost o tem, s kakšnimi problemi se kot uporabniki javnega potniškega prometa soočamo.

Pogosto slišimo, da so razmere v večjih mestih bolje urejene, slabše dostopen pa je recimo medkrajevni promet.

Ja, se strinjam. Ljubljanski mestni promet je zelo dobro urejen. Avtobusi so dostopni za ljudi z različnimi vrstami in oblikami invalidnostmi; gibalno oviranim, slepim, slabovidnim, gluhim. Takoj, ko pridemo iz večjih mestnih središč, pa imamo težavo z medkrajevno povezavo. Medkrajevni avtobusi niso dostopni za uporabnike invalidskih vozičkov. Morda pogojno uporabnikom invalidskega vozička na ročni pogon in tistim, ki morda lahko stopijo kak korak. Če pa si uporabnik električnega vozička, je to skoraj nemogoče. V času, v katerem živimo, se mi to zdi nedopustno. Podobno je z vlaki. Živim dve minuti od glavne ljubljanske železniške postaje, pa z direktnim vlakom – ker ni prilagojen, pot pa tudi ne – ne morem do Murske Sobote, uporabljati moram druge vrste prevoza, kar je žalostno.

Kaj bi na tem mestu sporočili odločevalcem? Kateri se vam zdi najpomembnejši prvi korak, da bi bil javni potniški promet bolj dostopen?

Trenutno je glavno sporočilo to, da nam prisluhnete. Treba je stopiti v kontakt z ljudmi, ki imajo osebne izkušnje, da se ugotovijo primeri dobrih in manj dobrih praks v Sloveniji in v tujini. Iz tega modela bi potem lahko skupaj ustvarili sistem javnega potniškega prometa, ki bi bil zares funkcionalen. Trenutno je eden večjih projektov prenova železniške postaje v Ljubljani. Zdi se mi nujno, da se v načrtovanje vključi tudi različne  invalidske in neprofitne organizacije, pa tudi posameznike z različnimi potrebami.

Pred nekaj leti vas je pritegnil tudi Erasmus +. Prek tega mednarodnega projekta ste  tudi sami sodelovali na kar nekaj izmenjavah. Bili ste v Turčiji, Italiji in v Španiji. Kakšna izkušnja je bila to za vas?

Zame je bila to odlična izkušnja. Tja sem potovala s prijatelji in znanci, in zdi se mi, da te take izkušnje v tujini še bolj povežejo, ker si soočen s potovanji, organizacijo, skupinsko dinamiko, ki je drugačna, kot doma. Tudi sama o sebi, v smislu retrospektive, sem se ogromno naučila. Zdi se mi, da lahko kot človek izredno zrasteš, če malo razširiš svoj pogled izven meja Slovenije.

Pogosto sodelujete tudi z Nacionalnim svetom invalidskih organizacij Slovenije, trenutno ste del njihove čudovite fotografske razstave Nič drugačno življenje, ki jo je pripravil fotograf Primož Lavre. Za javnost jo bodo prvič odprli v torek, 21. Januarja, v atriju Mestne hiše v Ljubljani. Kakšna je bila ta izkušnja?

Sodelovanje s Primožem je bilo res čudovito. Mislim, da naslov Nič drugačno življenje nosi veliko sporočilnost – da si mi samo želimo živeti svoje življenje. Primož je to ujel na najboljši možni način. Vidi se, da je v to razstavo vložil ogromno truda. Najbolj spoštujem to, da sva se pred fotografiranjem osebno srečala. Vzel si je čas in me spoznal, ker samo na ta način je lahko tista fotografija, ki sva jo na koncu izbrala za razstavo, zares zasijala. To ni samo fotografija, ampak medij, ki nosi zgodbo. Ustvarila sva jih na odru SNG Opera in balet Ljubljana, prizorišče je bilo res čudovito, Primožu pa je uspelo, da je s fotografijami ovekovečil mojo ljubezen do plesa.

Celoten podcast si lahko ogledate na kanalu YouTube NSIOS s klikom TUKAJ.

Avtorica: Lara Gril

Foto: Nastija Fijolič, Jacek Reda, osebni arhiv (v imenu vsake fotografije)