STALIŠČA NSIOS

O UPRAVLJANJU S PANDEMIJO COVID-19 IN

NJENIMI POSLEDICAMI ZA INVALIDE V SLOVENIJI

 

UVOD

Konvencija o pravicah invalidov v svojem 11. členu Nevarne razmere in humanitarne krize določa, da morajo v skladu z obveznostmi po mednarodnem pravu, tudi po mednarodnem humanitarnem pravu in mednarodnem pravu o človekovih pravicah države pogodbenice sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev varstva in varnosti invalidov v nevarnih razmerah, ki vključujejo tudi oborožene spopade, humanitarne krize in naravne nesreče. Odbor za pravice invalidov je v svojem odzivu na poročilo Slovenije[1] ugotovil, da zakonodaja, protokoli in načrti v zvezi s situacijami tveganja in humanitarnih kriz ne upoštevajo dovolj invalidnosti. Zato je državi tudi priporočil, da naj prek dejavnega posvetovanja s predstavniškimi organizacijami invalidov oblikuje in sprejme posebne uredbe, načrte in ukrepe za zaščito invalidov v situacijah tveganja in kriz. Da je epidemija COVID-19 našla tako Slovenijo kot tudi druge evropske države nepripravljene, pričajo tudi opozorila Evropskega invalidskega foruma o njenih nesorazmernih učinkih na invalide[2] in pa Resolucija Evropskega parlamenta o pravicah oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin v času krize zaradi COVID-19[3].

Invalidi se sicer srečujemo z enakimi tveganji kot vsi drugi. Vendar so tveganja za nas primerjalno večja zaradi motenj v zagotavljanju storitev in podpor, predhodnega zdravstvenega stanja, ki povečuje tveganja težjega poteka bolezni in tudi preživetja, zaradi nedostopnosti zdravstvenih informacij in večinskega zdravstvenega varstva. Invalidi tako živimo v nedostopnem svetu, kjer so ovire pri dostopu do dobrin in storitev vseprisotne. Poleg tega je verjetnost, da živimo v instituciji, med invalidi bistveno večja kot pri splošni populaciji.

Pandemija COVID-19 je namreč razkrila velike pomanjkljivosti v podpornih sistemih za invalide in da sta Evropska unija in tudi Slovenija še daleč od polnega udejanjanja vključujočega družbenega razvoja. Za preseganje takih razmer in okoliščin je vsekakor potrebno, da se ključni odločevalci pri načrtovanju in izvajanju ukrepov za odziv na krize že od samega začetka posvetujejo z invalidi in njihovimi predstavniškimi organizacijami ter jih vključijo v sprejemanje teh ukrepov.

 

POVZETEK TEŽAV IN IZZIVOV S KATERIMI SE SOOČAJO INVALIDI IN INVALIDSKE ORGANIZACIJE V POVEZAVI S COVID-19

V času COVID-19 se je še povečala diskriminacija invalidov na mnogih področjih, invalidi pa se v tem času soočamo z večjimi težavami kot ostali. Epidemija je razkrila slabosti v sistemu zdravstvenega in socialnega varstva. Sistem je razgaljen in oslabljen zaradi dolgoletnih varčevalnih ukrepov. Ugotavljamo, da samo reševanje življenj ni dovolj, želimo kvalitetno in polno življenje (invalidi pogosto živijo vse življenje v socialno varstvenih ustanovah in ne pridejo tja samo v jeseni svojega življenja). V tem času so se pokazali tudi problemi vezani na deinstitucionalizacijo (pomanjkanje potrebnih sistemov in storitev). Ob tem izražamo posebno skrb ali informacije in pomoč dosežejo tiste najbolj ogrožene, ki so praviloma najbolj izključeni, v tem primeru pa zaradi invalidnosti, pomanjkanja informacij, strahu in stisk, še toliko bolj.

Problem dostopnih informacij v različnih oblikah in formatih

Zaradi pravočasnega in pravilnega soočanja s COVID-19 je potrebno zagotoviti informacije v različnih oblikah, formatih in razumljivih oblikah (za gluhe, slepe, gluhoslepe, za osebe z motnjami v duševnem razvoju – OMDR …). To velja tudi za informacije glede testiranja, glede zaščitnih sredstev, kje se nahajajo razkužila npr. v trgovinah, v stanovanjskih in drugih stavbah, kot tudi za informacije kako ravnati v različnih drugih situacijah, kot so obvestila v dvigalih, na javnih mestih, v transportu…. Invalidi so v običajnih okoliščinah v veliki meri pridobivali informacije prek socialnih stikov, ki so sedaj onemogočeni, za pridobivanje informacij preko računalnikov in drugih sodobnih komunikacijskih sredstev pa niso usposobljeni, ob tem pa se kaže tudi problem pomanjkanja le teh (tako zaradi primernosti naprav, kakor tudi pomanjkanja potrebnih finančnih sredstev).

Zagotavljanje in uporaba primerne zaščitne opreme

Po saniranju začetnega splošnega pomanjkanja osebne zaščitne opreme je ta za invalide še naprej težko dostopna, saj jim informacije v zvezi s tem niso vedno posredovane na njim razumljiv in dostopen način. Enako velja za informacije, kako osebna zaščitna sredstva uporabljati. Poleg tega je potrebno zagotoviti, da bi zaščitna sredstva prilagodili specifičnim potrebam invalidov, kjer bi to bilo potrebno (npr. maske pri osebah z MDR vzbujajo strah in težave pri prepoznavanju; pri slabovidnih otežujejo prepoznavanje in povzročajo rosenje očal; popačijo glas in otežujejo komunikacijo; pri gluhoslepih komunikacija v primeru neprosojne maske ni mogoča, z vizirjem pa zelo otežena zaradi ovir pri gibanju rok in bleščave; pri laringektomiranih maska ne pokriva dihalnih poti…). Primer dobre prakse je umeščena izjema za tolmače za slovenski znakovni jezik[4] v uredbo vlade pri zagotavljanju medosebne razdalje.

Problem »socialne« razdalje

Priporočil o določeni minimalni medosebni razdalji med invalidi, pri katerih podpore zahtevajo fizični stik, ni mogoče vedno spoštovati. Tako na primer sporazumevanje z osebami z gluhoslepoto ob upoštevanju razdalje ni možno. Posledica upoštevanja tega ukrepa zato vodi v hude frustracije, zmedenost, neinformiranost, depresijo, socialno izključenost, izolacijo, suicidalnost. Tudi za številne druge invalide se je ti. »socialna« razdalja spremenila v dejansko socialno odmaknjenost in izolacijo. Osamljenost, tudi zaradi prekinitve javnega prometa in omejevanja gibanja na občino stalnega bivališča, je vodila v težave v duševnem zdravju in kot posledica tega, v spremembe vedenja (agresivnost, avtoagresivnost, samoizolacija). Slabovidni navajajo tudi težave s prosojnimi zaščitnimi ograjami. Le-te bi morale biti opremljene z dobro vidnimi nalepkami, da bi jih lahko opazili.

Problem dostopnosti točk za testiranje na COVID-19

Problem dostopnosti točk za testiranje ima dve dimenziji, informacijsko in fizično dostopnost. Številni invalidi ne vedo, kje so točke testiranja, kako testiranje poteka (jim ta informacija ni dostopna), kako priti do točke testiranja (problem prevoza, kako je s prevozom v primeru suma okuženosti invalida), kako je s spremstvom, kako je z izpolnjevanjem obrazcev (gluhoslepi, slepi, OMDR), kar je pri njih povzročalo dodatno prestrašenost in stres. To kaže, da informiranje o testiranju ni primerno za invalide. Tako so bili praktično izključeni iz sistema prevencije, kar je povečalo tveganje okužb in družbene stigme ter zato tudi samoizolacije. Zaradi samoizolacije kot posledice strahu pred okužbo je bilo dostopanje do posameznih invalidov izjemno oteženo in so zato bili tudi prikrajšani za eventualne podpore iz okolja (invalidskih organizacij, skupnosti….).

Problem oskrbe invalida v primeru okužbe z COVID-19

Kako invalidu v primeru okužbe in bolezni družinskega pomočnika oziroma osebnega asistenta zagotoviti storitve, od katerih je življenjsko odvisen. Enako velja tudi v primeru, da je invalid v karanteni. Potrebno je podati jasna navodila, kako ravnati v primeru okuženosti s COVID-19 pri uporabnikih osebne asistence in kako v primeru, ko je okužen osebni asistent ali drugi, ki nudijo podporo. V primeru, da uporabnik osebne asistence zboli za COVID-19 in ni hospitaliziran, odrejena pa mu je karantena, mu je potrebno zagotoviti nujno osnovno pomoč in podporo. Pojavljajo se primeri odpovedi asistentov, na primer zaradi strahu asistenta ali invalida. V ta namen je potrebno oblikovati protokole ravnanja ter zagotoviti ves zaščitni material za varno izvajanje storitev, ki jih uporabnik potrebuje.

Dostop do zdravstvenih storitev in ustanov

V času karantene so mnogi invalidi, otroci in odrasli, ostali brez terapij, kar lahko pusti trajne negativne posledice ali bistveno poslabša njihovo zdravstveno stanje. Tudi dostopnost osebnih zdravnikov je bila večinoma le virtualna, če sploh. Problematičen je bil tudi postopek pred vstopom v zdravstveno ustanovo, saj je bilo za mnoge invalide izpolnjevanje vprašalnikov ob vhodih, če so tja prišli sami, nemogoče. Skrbelo jih je tudi, ali bodo spremljevalcu dovolili, da jih spremlja v zdravstveni ustanovi. Pojavlja se vprašanje, kdo bo v primeru odhoda invalida v bolnišnico nudil pomoč invalidu, kdo mu bo dajal dostopne informacije (na primer, kje so pripomočki, kje so sanitarije, kje so druge informacije,…).

Problem spremstva

Zaradi narave invalidnosti je mnogim invalidom pogosto potrebno spremstvo. Zagotoviti je potrebno možnost izjem pri številu prisotnih oseb in informiranje o tem (znani so nam primeri, ko na vhodu v trgovino osebnim asistentom ali svojcem ni bilo dovoljeno spremljati invalida). Prav tako invalid potrebujejo pomoč in spremstvo pri zdravniku, morebitnem testiranju za COVID-19, npr. tudi izpolnjevanju vprašalnikov, saj v teh primerih vprašalnik izpolni spremljevalec oziroma osebni asistent.

Mobilnost invalidov

Mobilnost mnogih invalidov (gibalno oviranih, gluhoslepih, slepih in slabovidnih in drugih) je omejena. Sami pogosto ne morejo voziti avtomobila in pogosto potrebujejo pomoč spremljevalca. Ob ukinitvi javnega prevoza so bile možnosti mobilnosti še dodatno omejene, kar je, kot je že omenjeno, povečalo njihovo izoliranost in osamljenost. Ko je javni promet stekel, so bila navodila glede uporabe vozil javnega prometa (vstopna in izstopna vrata itd.) invalidom slabo dostopna ali sploh nedostopna (slepi in slabovidni).

Duševne stiske

Mnogo invalidov je imelo v času epidemije težave v duševnem zdravju, tudi zaradi manj socialnih stikov. Socialna mreža invalidov je praviloma šibkejša in se zaradi ukrepov preprečevanja širjenja COVID-19 lahko hitro še bolj zoži do te mere, da ni več funkcionalna. Invalidi so tudi drugače v večjih stiskah, potrebe so se prisilno zmanjšale in jih je potrebno spraviti na raven pred COVID-19. Vse povezane težave se potencirajo. Samoizolacija in strah sta še poslabšali duševno zdravje mnogih invalidov, pojavljajo pa se tudi stiske posameznih družinskih članov, tudi zaradi spremenjenega vedenja invalidov,

Skupnostna skrb

Invalidi so pogosto vezani na določeno rutino in prilagojeni na življenje v običajnih razmerah. Funkcioniranje v novih, zelo spreminjajočih se razmerah je za mnoge izredno naporno in praviloma terja dodatne podpore, ki morajo biti dostopne tam, kjer invalidi živimo. Poleg tega imamo invalidi velike težave z zaupanjem »neznanim« ljudem, še posebej, ko gre za njihov vstop v domače okolje invalida. Zato je sodelovanje z novimi ljudmi, prostovoljci za invalide lahko težavno. Pri tem pa razvoj vseh podpornih programov (oskrba na domu, prevoz, medicinska oskrba in drugo) zaostaja za potrebami in tudi ni sistemsko urejen. Zagotoviti je potrebno dialog z lokalno skupnostjo, občinami. Posebej se izpostavlja razlika med ruralnim in urbanim področjem (tudi razlikovanje med bivanjem v hiši ali večstanovanjskem objektu).

 

PREDLOG UKREPOV ZA IZBOLJŠANJE POLOŽAJA INVALIDOV V ČASU NEVARNIH RAZMER IN HUMANITARNIH KRIZ

Dostopne informacije o javnem zdravju

Vsakdo ima pravico do takojšnjih in pravilnih informacij o epidemiji in ukrepih, ki jih morajo sprejeti posamezniki in njihove družine. To vključuje:

  • Zagotavljanje vseh informacije v lahko berljivi in razumljivi obliki.
  • Zagotavljanje alternativnih in potrebam invalidom prilagojenih načinov dostopa do splošnih informacij, ne samo na spletnih mestih (samodejne telefonske linije, video posnetki, letaki itd.).
  • Ustrezna interpretacija in podnapisi slovenskega znakovnega jezika.
  • Vzpostavitev informacijske točke (kje invalid pridobi informacije v primeru specifičnih potreb).
  • Zagotovitev popolne dostopnosti telefonskih številk in drugih neposrednih kanalov, ki zagotavljajo informacije o javnem zdravju, vključno s prenosnimi storitvami za gluhe in naglušne.
  • Zagotavljanje popolne dostopnosti številk za klic v sili (112 in določene telefonske številke ob pandemiji), vključno s posredniškimi storitvami za gluhe in naglušne.
  • Posebno pozornost je potrebno nameniti potrebam po dostopnosti gluhoslepih, saj bodo ukrepi socialne izolacije vplivali nanje izredno negativno. Odločevalci morajo zagotoviti spletna mesta z navadnim besedilom in tolmačenjem v slovenski znakovni jezik v večji velikosti (v nasprotju z majhnimi okni ob robu strani).

Te zahteve veljajo za informacije (javnega značaja) in za vse državne ter lokalne ponudnike le teh (tako v živo kot tudi s posnetki). Koristne so lahko tudi posebne spletne strani s pogostimi vprašanji o težavah invalidov, podporne mreže in njihovih družin.

Dostopne, vključujoče, zdravstvene storitve in druge zmogljivosti

  • Objekti in storitve, ki sodelujejo pri zagotavljanju karantene, morajo biti invalidom v celoti dostopni, vključno s popolno dostopnostjo informacij.
  • Pripraviti je potrebno PROTOKOLE in NAVODILA za posamezne primere in ravnanja, vključno s tistimi za primere okužbe s COVID-19, tako invalida ali posameznika, ki mu nudi podporne storitve.
  • Odstraniti je potrebno vse finančne ovire za dostop do zdravstvenega varstva.
  • Tolmači slovenskega znakovnega jezika, osebni asistenti in vsi drugi, ki podpirajo invalide v urgentnih ambulantah in drugih zdravstvenih ustanovah, bi morali imeti enako zdravstveno in varnostno zaščito kot drugi zdravstveni delavci, ki se ukvarjajo s COVID-19.
  • Zdravstveni delavci bi morali biti obveščeni o tveganjih, s katerimi se soočajo ljudje z že obstoječimi zdravstvenimi stanji, zaradi katerih imajo večjo možnost respiratornih zapletov.
  • Navodila za zdravstveno osebje bi morala še posebej poudariti nujnost spoštovanja dostojanstva invalidov tekom obravnav, vključno s tem, da je, kadar je le mogoče, potrebno komunicirati neposredno z invalidi. Navodila morajo vključevati ukrepe proti diskriminaciji invalidov na podlagi njihove invalidnosti. Ažurno ozaveščanje ključnega zdravstvenega osebja je bistvenega pomena, da invalidi v kriznih razmerah ne bodo izključeni, da ne bodo sistematično izključevani oziroma zadnji na vrsti.
  • Vse vstopne točke v zdravstvene ustanove, vključno s »sekundarnimi« vhodi (dovoznimi potmi, dvižnimi ploščadmi ipd.) morajo biti podvržene enakim higienskim protokolom. To vključuje čiščenje ograj klančin ali stopnišč, stikal, gumbov itd.
  • Sterilizatorji in drugi zaščitni materiali morajo biti dostopni za invalide. Biti morajo na dostopnem mestu. Na voljo morajo biti dostopne informacije, kje se zaščitni materiali nahajajo in kakšen je način njihovega razdeljevanja.
  • Invalidov ne bi smeli nameščati v posebne ustanove, kjer je zdravstveno varstvo in zaščita ob COVID-19 lahko nižjega standarda.

Uvedba cepiva proti COVID-19

Invalidi so bistveno bolj izpostavljeni zapletom in težjemu poteku bolezni ob okužbi s COVID-19 kot ostala populacija:

  • Mnogi invalidi potrebujejo podporo osebnih asistentov, tolmačev in drugih – zato ni mogoče vedno izvajati priporočil in ukrepov o določeni minimalni medosebni razdalji.
  • Nekateri invalidi živijo v okoljih, kjer je stopnja okužb zelo visoka (npr. zavodi, ustanove,…).
  • Mnogi invalidi imajo pridružena zdravstvena stanja ali/in so starejši, zaradi česar je tveganje ob/za okužbo s COVID-19 pri njih večje.
  • Mnogi invalidi imajo druge zdravstvene težave, ki zahtevajo pogostejši dostop do zdravstvenih storitev in so zato pogosto na javnih mestih, kar je tveganje za okužbo večje.
  • Številni invalidi se soočajo z diskriminacijo pri dostopu do zdravstvenega varstva in reševanja življenja.
  • Številni invalidi nimajo dostopa do razumljivih in dostopnih informacij o javnem zdravju.
  • Številni invalidi živijo v revščini, kar povečuje vsa zdravstvena tveganja, tudi za COVID-19.

Invalide in njihove predstavniške organizacije je potrebno vključiti v načrtovanje strategij cepljenja, invalide in njihovo mrežo za podporo pa vključiti v prednostni dostop do varnih in zanesljivih cepljenj, brezplačno, ko so na voljo:

  • Cepljenje proti COVID-19 je treba opredeliti kot splošno javno dobro in ga zagotoviti vsem ljudem brezplačno.
  • Invalidi in njihova podporna mreža morajo imeti prednostni dostop do cepljenja; osebne asistente in osebe, ki delajo v podpornih službah, je treba obravnavati kot bistvene delavce.
  • Posebno pozornost je treba nameniti zagotavljanju dostopnosti mest, kjer se izvajajo cepljenja, vse informacije morajo biti vključujoče in dostopne invalidom.
  • Informacijski sistemi, povezani s cepljenjem, morajo zbirati podatke, razčlenjene po starosti, spolu in invalidnosti.
  • Invalidske organizacije morajo imeti ustrezna sredstva, da postanejo partnerji pri informativnih in drugih kampanjah, na primer na način, da posredujejo informacije invalidom na način, da so sporočila jasna, vključujoča in dostopna.

Vključevanje invalidov

  • Invalidi smo prek svojih reprezentativnih organizacij najbolj primerni za svetovanje odločevalcem glede posebnih zahtev in najprimernejših rešitev pri zagotavljanju dostopnih in vključujočih storitev.
  • Nadzorovanje in omejevanje COVID-19 ter blaženje njenih posledic morajo biti načrtovani in izvajani z aktivnim sodelovanjem invalidov. 

Marginalizirani in izolirani ne smejo ostati brez osnovnih dobrin, podpore in človeških stikov

  • V času obvezne karantene moramo invalidi imeti možnost, da za kratek čas in na varen način zapustimo svoj dom. Enako velja tudi za osamitev na domu.
  • Zagotoviti je potrebno mehanizme za preprečevanje zlorab in zanemarjanja ter prekomerne oziroma prisilne osamitve ter uporabe antipsihotikov.
  • Uvesti je potrebno proaktivno testiranje in strožje preventivne ukrepe za invalide, vključno s tistimi, ki živijo v institucijah, ki so zaradi pridruženih bolezni bolj dovzetni za okužbo. Ti ukrepi morajo zajeti tudi vse člane njihove podporne mreže.
  • Invalidi, ki živijo v socialnovarstvenih institucijah, morajo imeti enak dostop do zdravljenja kot vsi drugi.
  • Postopki v zvezi s karanteno ne bi smeli biti razlog za zapiranje invalidov v socialnovarstvene institucije, če to ni upravičeno z intenzivnostjo njihove okužbe. Zaradi sorazmerno večje verjetnosti okužbe v socialnovarstvenih institucijah bi oblasti morale najti rešitve za zmanjšanje števila ljudi v socialnovarstvenih zavodih.
  • V primeru, da socialnovarstvene institucije ne bodo zaprte, morajo biti v njih zagotovljeni najstrožji higienski in preventivni ukrepi.
  • Socialna in zdravstvena inšpekcija morata redno obiskovati in skrbno spremljati razmere pri oskrbi uporabnikov v socialnovarstvenih institucijah, da ti ne bi bili prikrajšani zaradi ti. »objektivnih« okoliščin (trajni ali občasni kadrovski deficiti, prostorska stiska itd.). Uporabniki morajo imeti dostop do informacij o svojih pravicah in do sredstev za prijavo kršitev.
  • Odločevalci morajo upoštevati, da prehod na poslovanje z dostavo blaga in omejitve delovnega časa trgovin nesorazmerno vplivajo na osebe z omejeno mobilnostjo in druge invalide ter zahtevajo prilagoditve, kot so n.pr. poseben delovni čas za invalide in starejše storitve prednostne dostave in druge.
  • V času prepovedi obiskov v socialnovarstvenih institucijah in priporočenega ohranjanja socialne razdalje je nujno, da socialna in zdravstvena inšpekcija nadzorujeta, kako je za uporabnike poskrbljeno in ali so deležni ustreznih podpor in storitev.
  • Zagotoviti je potrebo dostopno komunikacijo (telefonsko linijo, elektronsko pošto,…) za storitve za invalide, tako da bodo uporabniki storitev in ljudje v podporni mreži lahko komunicirali z odločevalci in izrazili svoje potrebe ter težave.
  • Invalidom in njihovim družinskim članom mora zdravstvena služba zagotoviti informacije in napotke, kako ukrepati, če se njihovi osebni asistenti, družinski pomočniki ali neformalni oskrbovalci okužijo z oziroma zbolijo za COVID-19.
  • V primeru pomanjkanja hrane ali zaščitnih sredstev je potrebno nemudoma sprejeti sklep o prednosti invalidov pri zagotavljanju teh dobrin.
  • Vsak program v podporo marginaliziranim skupinam mora vključevati tudi vidik invalidnosti.
  • Skupnostni in dobrodelni programi pomoči prebivalstvu morajo biti v celoti dostopni invalidom. Nihče ne sme ostati brez hrane in drugih za življenje nujnih dobrin.
  • Vsi ukrepi in programi v podporo ženskam morajo vsebovati vidik invalidnosti in biti dostopni ženskam z različnimi vrstami invalidnosti. Prav tako morajo vsi ukrepi in programi, namenjeni invalidom, vsebovati vidik spola.
  • Uvesti in izvajati je potrebno programe ozaveščanja splošne javnosti, da bo sposobna prepoznati zlorabe invalidov in različne oblike nasilja nad njimi ter jim znala zagotoviti ustrezno pomoč na način, ki spoštuje njihove človekove pravice.

Podporna omrežja in pripomočki

  • Zagotoviti je potrebno potrebna sredstva za blažitev posledic pandemije COVID-19, posebej za razvoj skupnostne podpore invalidom.
  • Zagotoviti je potrebno sredstva za zagotavljanje nemotenega delovanja podpornih mrež invalidov (osebni asistenti, službe pomoči na domu, nepoklicni oskrbovalci) v primeru njihovega krčenja zaradi okužb oziroma obolelosti s COVID-19.
  • Med izvajalci podpornih storitev (osebni asistenti, družinski pomočniki, oskrbovalci na domu itd.) je potrebno določiti »ključne osebe«, ki morajo neprekinjeno zagotavljati storitve in jim je zato potrebno zagotoviti osebna zaščitna sredstva, navodila, kako zmanjšati izpostavljenost okužbi in pa teste za ugotavljanje prisotnosti virusa. »Ključne osebe« morajo biti tudi izvzete iz omejevanja mobilnosti.
  • Invalidom, tudi tistim, ki bivajo v socialnovarstvenih institucijah, njihovim negovalcem in pomočnikom, vključno z osebnimi asistenti in tolmači je potrebno zagotoviti komplete za osebno zaščito.
  • Invalidom in njihovim družinskim članom je potrebno zagotoviti informacije in napotke, kako lahko ukrepajo, če njihovi osebni asistenti, negovalci ali drugi strokovnjaki, ki jim nudijo podporo, zbolijo za COVID-19.
  • Zagotoviti je potrebno programe strokovnega svetovanja, vključno z izobraževanjem in podporo svojcem.
  • Invalidske organizacije in ponudniki podpornih storitev za invalide morajo biti deležni posebne podpore pri izvajanju nemotene oskrbe invalidov v razmerah zmanjšanega števila potrebnih oskrbovalcev. Pri tem je pomembno zmanjšati administrativne ovire pri zaposlovanju, hkrati pa ohraniti možnosti preverjanja kandidatov. Zagotoviti je potrebno tudi dodatna finančna sredstva za pokrivanje dodatnih stroškov delovanja zaradi zaščitnih ukrepov in materialov ter nujnega nadurnega dela osebja.
  • Invalidskim organizacijam in ponudnikom storitev za invalide je potrebno zagotoviti tolikšne zaloge zaščitnih sredstev, da bodo lahko neprekinjeno izvajali storitve ob najstrožjih zaščitnih in preventivnih ukrepih.
  • Pomembno je tudi, da je zagotovljena nemotena dobava vseh pripomočkov, ki jih invalidi potrebujejo, kot tudi njihovo vzdrževanje in servisiranje.
  • Posebno pozornost je potrebno zagotoviti tolmačem in pomočnikom invalidov z gluhoslepoto, pri katerih brez telesnega stika komunikacija ni mogoča. Zato jim mora biti zagotovljena vsa potrebna zaščitna oprema.
  • Zagotoviti je potrebno dostopno telefonsko linijo in elektronski naslov za svetovanje invalidom o vseh zadevah v zvezi z COVID-19 . 

Podpore ekonomskemu položaju invalidov

  • Gospodarska recesija kot posledica COVID-19 ne sme vplivati na že dosežene materialne pravice invalidov.
  • Zagotoviti je potrebno programe za zmanjšanje tveganja za brezposelnost invalidov, odpraviti omejitve pri zaposlovanju in zagotoviti potrebne prilagoditve,
  • Invalidom, ki v razmerah uvedbe dela na domu zaradi pandemije COVID-19 dela na doma ne morejo opravljati zaradi narave dela ali katerega koli drugega razloga, je potrebno zagotoviti 100 % nadomestilo plače.
  • Delo na daljavo in izobraževanje/usposabljanje zaposlenih morata biti dostopna zaposlenim invalidom. Pri kreiranju dostopnosti morajo sodelovati invalidi. Enako velja za redno in izredno izobraževanje na daljavo. Učenci, dijaki in študenti-invalidi morajo biti vključeni v priprave izvedbe študija na daljavo.
  • Mnogi invalidi z zdravstvenimi težavami bodo morda morali ostati doma dlje časa kot drugi. Podjetja in izobraževalne ustanove morajo zagotoviti, da bodo sistemi dela oziroma študija na daljavo delovali še naprej, da bodo lahko invalidi delali in se izobraževali tudi v tem obdobju.
  • Samozaposlenim invalidom in invalidom družbenikom ali delničarjem gospodarske družbe, ustanoviteljem zadruge ali zavoda, ki so poslovodne osebe, ki zaradi posledic epidemije dejavnosti ne morejo opravljati ali jo opravljajo v bistveno zmanjšanem obsegu naj se zagotovi 100 % nadomestilo plače.
  • Zagotoviti je potrebno sredstva in kadre za izvajanje vseh potrebnih terapij in drugih zdravstvenih postopkov, ki jih potrebujejo invalidi, da se ne poslabša njihovo zdravstveno stanje, vključno z zdraviliškim zdravljenjem in obnovitveno rehabilitacijo.
  • V primeru pomanjkanja medicinskih in drugih pripomočkov, ki jih invalidi potrebujejo zaradi svoje invalidnosti, je potrebno nemudoma sprejeti ukrepe za zagotovitev, da bodo invalidi prednostno prejemali te pripomočke.

NSIOS, 27.10.2020

 

[1] Committee on the Rights of Persons with Disabilities. Concluding observations on the initial report of Slovenia.

Dostopno na: http://docstore.ohchr.org/SelfServices/FilesHandler.ashx?enc=6QkG1d%2FPPRiCAqhKb7yhsiV%2Bq2wB82cxwrVotBOWJsoWAUSWNqtykKMEtURxvZ0CNkBX8rxIf9hTyugdQKLO5L6%2FS0srzEUsgCntqOX4Avdq8G5T0e%2BlNO1%2FAWlH8BHG

[2]  Priporočila EDF in evropskih invalidskih organizacij za vključujoče ukrepe. Dostopno na:  https://nsios.si/priporocila-edf-in-evropskih-invalidskih-organizacij-za-vkljucujoce-ukrepe/

[3] Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. julija 2020 o pravicah oseb z motnjami v duševnem razvoju in njihovih družin v času krize zaradi COVID-19 (2020/2680(RSP)). Dostopno na: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-9-2020-0183_SL.html

[4] Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2, 3. september 2020