Staranje in invalidnost

Združeni narodi ocenjujejo, da 46% ljudi, starejših od 60 let, po vsem svetu živi z invalidnostjo. To pomeni, da je skoraj polovica starejših del invalidske skupnosti.

Čeprav se morda vsi ne identificirajo kot invalidi, se v resnici številni izzivi, s katerimi se soočajo starejši, prekrivajo s tistimi, ki jih doživljamo v invalidski skupnosti.

Starejši, invalidi in tisti, ki pripadajo obema skupinama, se pogosto srečujejo:

• neizpolnjene potrebe po podpori;
• pomanjkanje izbire in avtonomije;
• ovire za samostojno življenje in vključevanje skupnosti;
• visoki stroški podpornih storitev;
• nezadostna podpora za neformalne negovalce, ki so pogosto ženske.

Ko govorimo o podpori starejšim, vključno s starejšimi invalidi, se moramo osredotočiti na avtonomijo, ne na odvisnost.

Zagotavljanje dostopa do prilagojene podpore v skupnosti, kot sta podpora na domu in osebna pomoč, je bistvenega pomena za zaščito avtonomije in preprečevanje institucionalizacije.  Obravnavanje dolgoročne podpore pomeni priznavanje prekrivajočih se potreb starejših in invalidov ter zagotavljanje, da podporni sistemi podpirajo avtonomijo in vključenost. Ključni izzivi vključujejo:

1. Vključevanje v skupnost in pravica do izbire

Vse osebe, ki prejemajo podporo, morajo imeti pravico do izbire storitev na podlagi prostovoljne privolitve. Informacije o razpoložljivih storitvah bi morale biti dostopne in lahko razumljive, zlasti za tiste, ki so večino svojega življenja preživeli brez izbire.

Tveganje institucionalizacije se poveča, kadar so prilagojene storitve omejene ali si jih ni mogoče privoščiti. Razširitev razpoložljivosti in cenovne dostopnosti podpore na domu in v skupnosti je bistvenega pomena.

2. Neizpolnjene potrebe in razpoložljivost ponudnikov storitev

Eden največjih izzivov pri dolgoročni podpori je velika razširjenost neizpolnjenih potreb po podpori in omejena razpoložljivost ponudnikov kakovostnih storitev. To vprašanje postaja vse bolj nujno, saj se prebivalstvo Evrope stara.

Dostop do formalne podpore ostaja pereč problem: približno 1 od 3 ljudi, ki potrebujejo podporo, do nje ne more, pri čemer se tisti z nižjimi dohodki pogosto soočajo z največjimi vrzelmi.

Zagotavljanje visokokakovostnih in široko dostopnih storitev v skupnosti, osredotočenih na osebo, je odvisno od kadrovanja in ohranjanja usposobljenih negovalcev.

3. Razlike med spoloma

Starejše ženske pogosteje kot moški potrebujejo podporo in se soočajo z večjimi ovirami za samostojno življenje. Med starejšimi ljudmi, ki potrebujejo podporo, približno 37 % žensk, starejših od 65 let, potrebuje dolgoročno podporo, v primerjavi s 23 % moških.

Neformalne negovalke so večinoma ženske, ki pogosto zapustijo zaposlitev, da bi zagotovile podporo, kar vpliva na njihove pokojnine in prihodnjo neodvisnost. Starejše invalidke se soočajo s povečanim tveganjem socialne izolacije in institucionalizacije, ki ga še povečujejo spolni stereotipi in sistemske neenakosti.

4. Ohranjanje družin skupaj z dolgoročno podporo

Ko se ljudje starajo, mnogi nepričakovano postanejo neformalni skrbniki za zakonca, partnerja, brata ali sestro ali starša, ki pogosto razvije invalidnost, medtem ko upravlja svoje zdravje in staranje. Prav tako lahko invalidi pozneje postanejo skrbniki za starajoče se starše. Ta dvojna vloga lahko močno obremeni dobro počutje.

Za zagotovitev, da lahko družine ostanejo skupaj, so potrebne dostopne in cenovno ugodne storitve v skupnosti, kot sta podpora na domu in osebna pomoč.

VIR: prevedeno po EDF

Foto: Inga Seliverstova