Udeležili smo se 32. izredne seje Komisije Državnega sveta za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. Na seji so obravnavali predlog Zakona o začasnih ukrepih za omilitev posledic draginje za najranljivejše skupine prebivalstva (ZZUOPD-1) ter predlog novele Zakona o uporabi jezika gluhoslepih (ZUJG-A).
Ukrepi za omilitev draginje morajo zajeti tudi najranljivejše invalide
NSIOS je podprl predlog zakona o začasnih ukrepih za omilitev posledic draginje, saj menimo, da mora država tudi v času zaostrenih življenjskih razmer zagotoviti osnovno socialno varnost najranljivejšim skupinam prebivalstva. Predstavniki vlade so nasprotovanje predlogu utemeljevali z oceno, da ukrepi niso dovolj ciljno usmerjeni, ter opozorili na obstoječe oblike pomoči, kot so štipendije, denarna socialna pomoč in izredna denarna socialna pomoč. Izpostavili so tudi druge predvidene ukrepe za blažitev draginje.
Ob tem smo opozoril, da predlagana ureditev ne zajema vseh invalidov, ki se zaradi svojih življenjskih okoliščin soočajo z velikimi finančnimi obremenitvami. Med prezrtimi skupinami so predvsem:
invalidi, ki delajo s krajšim delovnim časom in prejemajo delna nadomestila, vendar lahko zaradi že nekoliko višjih prihodkov gospodinjstva ostanejo brez predvidene pomoči, čeprav njihovi življenjski stroški niso nič manjši;
invalidi I. kategorije, ki nimajo pravice do pokojnine in je njihov edini vir dohodka invalidnina.
Posebej smo poudarili, da splošni dohodkovni kriteriji ne odražajo vseh dodatnih stroškov, ki jih imajo invalidi zaradi svojih specifičnih potreb. Mednje sodijo na primer stroški električne energije za polnjenje električnih invalidskih vozičkov, uporaba prilagojenih postelj, nujnih pripomočkov kot koncentratorjev kisika ter stroški prilagojenih vozil.
Ti stroški niso primerljivi z običajnimi življenjskimi stroški in jih splošni kriteriji pogosto ne zajamejo. Zato je pomembno, da so ukrepi oblikovani tako, da upoštevajo tudi dejanske življenjske okoliščine invalidov. Opozorili smo, da je treba pomoč zagotoviti brez nepotrebnih administrativnih ovir. Čeprav enkratni finančni ukrep ne more odpraviti sistemske revščine, lahko za posameznike v stiski pomeni pomembno pomoč pri zagotavljanju osnovnih življenjskih potrebščin.
Pravica gluhoslepih do uporabe in razvoja svojega jezika mora biti spoštovana
Druga pomembna tema seje je bila predlagana novela Zakona o uporabi jezika gluhoslepih, s katero se med drugim predvideva zamik izvajanja zakona do leta 2028.
Predstavnica pristojnega ministrstva je pojasnila, da ministrstvo nima natančnih podatkov o številu oseb z gluhoslepoto, ki potrebujejo tolmače, ter da se gluhoslepota ocenjuje na različne načine. Kot razlog za predlagani zamik je navedla potrebo po dodatnem času za pripravo kakovostnega izvajanja zakona.
Odločno smo podprli nasprotovanje predlaganemu zamiku izvajanja Zakona o uporabi jezika gluhoslepih. Pri tem je pomembno poudariti, da pravica gluhoslepih do svobodne uporabe in razvoja njihovega jezika ni zgolj vprašanje izvedbenih priprav, temveč je zagotovljena tudi z 62.a členom Ustave Republike Slovenije.
V razpravi so bila izražena tudi opozorila, da bi odlaganje izvajanja zakona lahko poseglo v pravice gluhoslepih, zagotovljene z Ustavo in Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov. Opozorjeno je bilo tudi na zelo kratek rok za javno razpravo o predlaganih spremembah.
Komisija je sprejela sklep, s katerim poziva Vlado Republike Slovenije in Ministrstvo za demografijo, družino in socialne zadeve, da pred nadaljevanjem priprave novele Zakona o uporabi jezika gluhoslepih skupaj z invalidsko organizacijo s statusom reprezentativnosti za osebe z gluhoslepoto izvedeta celovito analizo posledic predlaganih zakonskih sprememb. Pri tem naj upoštevata vsebino 62.a člena Ustave Republike Slovenije, ki gluhoslepim daje pravico do svobodne uporabe in razvoja jezika gluhoslepih, ter stališča zainteresirane in strokovne javnosti.
English
